Žalovanje za posilstvom, a to obstaja?

OGLAS

Ni pravično. Ni pravično, da so eni posiljeni in eni ne. Seveda je s tem mišljeno, da nihče ne bi smel biti posiljen. Ni pravično! Nič ni pravično na tem planetu! Koliko nam je odvzeto! Veliko! Preveč je tega. Zakaj sem zdaj žalostna? Zakaj sem zdaj jezna? Kaj je to? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Kaj delamo na tem planetu? Zakaj zdaj ta panika? Zakaj se to sploh dogaja?

ŽALOVANJE

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj tako intenzivni uvod v blog? Ja, temu se reče proces, ko žaluješ za celotno zadevo. Ko, že veš nekako, da nisi kriv, ampak čustva… čustva te prevzamejo. Že misli je težko nadzorovati, kaj šele čustva? To zgleda nekako tako, kot da bi izgubil en del sebe in bi jokal zase, le zase. Vsak dan vsako minuto. Sekundo. Zase. Čeprav nekateri ne morejo jokati, čutijo v sebi toliko žalosti in jeze, da je ne morejo izraziti.

OGLAS

Veliko nam je bilo odvzeto. Cela mladost, če se je to zgodilo v otroštvu. Izgubili smo upanje. Sebe. Izgubili smo stik s telesom. Izgubili smo zaupanje. Izgubili smo stik z ljudmi. Veliko stikov smo izgubili in veliko obrambnih mehanizmov ustvarili.  Le to smo ustvarili za preživetje.  Imam vprašanje za vas… ali je to  življenje ali  »življenje«?

V redu je, da jokate ob tem, ker to je bolečina. V redu je, da imate slabe dneve. V redu je, da spoznavate ta del sebe. V redu je, kakor je. Le dovolite si to občutiti. Vem… boli kot ne vem kaj boli, res boli,  vsak dan. Lahko se vleče dneve, mesece ali celo leta!

Ne pustite, da bi vas to pojedlo… žalujte, le imejte pred sabo lučko, ki vas vodi. Ki vas bo potegnila vedno znova iz tega ven. Imejte nekaj v kaj verjamete, kar vas veseli.

Čeprav vas bo zapustilo nekaj ljudi, se osredotočite na ljudi, ki vam pomagajo in ne tiste, ki so vas zapustili. Verjemite sebi, da se je travma res zgodila. Iz te bolečine srkajte moč zase in ne za druge, le zase. Ko že mislite, da ste popolnoma sami, okoli sebe poglejte kdo je z vami in hitro boste lahko našteli vsaj nekaj ljudi.  Vi ste zadnja oseba, kateri bi nehali zaupati ali ji nehali slediti!

TRAVMA

Velikokrat sem želela o tem pisati, a nisem vedela kako naj to opišem. Jaz vidim travmo kakor, da je del nas in sestavljena iz več plasti. Vsrka se v našo telo, um in energijo. Je del nas. Kakor da se v nas ustavi ta energija, ki je nismo takrat mogli dati iz sebe. Recimo primer. Antilopa beži pred levom in pri tem odda ven iz sebe odvečno energijo in adrenalin.  Pri travmi npr. posilstvu ko 40 %  žrtev zmrzne ali 70 % žrtev občuti delno zamrznitev. Je zelo težko opraviti takšno raziskavo in priti do, zanesljivih podatkov. Ampak v tem besedilu ni trenutno point v tem. Želim le povedati, da pri tem ne oddajo nobene energije in telo ostane v tistem stanju. V tem stanju lahko ostane tudi dneve, mesece in leta.

Torej na nas je, da to odvečno energijo »očistimo« in na njej delamo, dokler je potrebno. Ampak ja to je »master« plan. To ne gre danes na jutri. To je postopek in to je življenje. To je težko in precizno delo.

Tudi če že vidimo, da se o dogodku lahko pogovarjamo, še ne pomeni, da smo jo predelali. Na njem moramo delat na več nivojih, saj je sestavljena iz več plasti. Mi smo del nje in ona je del nas. Ampak, nas ne definira! Le mi jo definiramo, kakor jo definiramo.

O travmi se, da govoriti brez čustev, brez energije, da se jo le povedat, a o njej ne govorimo. Zato je dobro, da o njej pišemo, govorimo, kričimo, pišemo, meditiramo… katerakoli travma je, ali imamo problem  zaradi prometne nesreče, je dobro da na njej delamo na več plasteh.

Ni point, da samo govorimo. Ni point, da o tem ne govorimo. Point  je le v tem, da pozneje res živimo in da ne samo »živimo«.

Malo poglejte okoli, koliko je raznih travm in toliko ljudi nič ne naredi o tem. Le zakaj ne? Ker jih boli, ker nas boli.  Ja, vsi imamo travme vsi! A eni večje in drugi manjše! Nobenega ne vlečem iz »šita« ali ga zagovarjam. Le želim povedati, da iz tega vsak naredi kar želi in tisti trenutek želi.

Tudi jaz imam mesece, ko o tem ne želim pomisliti, ker mi je slabo, ker mi gre na bruhanje, vse bi dala le nekam. Imam pa mesece, ko se borim zase, govorim o tem in pišem o tem in grem naprej, le zase.

ZA NA KONEC

Vsak pri sebi se odloča kar bo pri tem naredil. Jaz sem se odločila, da grem travmo pogledat od zgoraj navzdol. To je le stvar posameznika. En se bo odločil, da jo bo dal v kot. Drugi pod predpražnik. A odločitev je vaša. Ko se podajate v to boli,  zelo boli.  Pridejo joki obupa in joki veselja, pride vse! Pridemo tudi mi. Je težko, ni lahko.  

A ne obupajte, ker nato se komaj začne življenje in ne le »življenje«.

Živa Bombek