Kako dolgo boste še čakali in koga pravzaprav čakate?

OGLAS

Včasih se mi zdi, da vsako leto poslušam ene in iste zgodbe, med prijatelji ali pa na terapiji. Še posebej ob izteku leta, ko se sprejemajo novoletne zaobljube in delajo seznami želja. Vsem pa je skupno, da kar naprej čakajo nekoga ali nekaj. Vedno se mora najprej nekaj zgoditi, preden se bodo lotili uresničevanja svojih ciljev. Žal življenje ne čaka, temveč gre dalje, medtem ko se oni prestopajo na mestu.

Morda ste tudi vi eni od tistih, ki stalno bolj ali manj potrpežljivo čakajo, da se zgodi samo še to in ono, potem se bodo pa končno premaknili in pričeli vnašati spremembe v svoje življenje. Saj veste, podobno kot pri hujšanju. Samo še novo leto mine, z januarjem se pa res lotim diete. Ali pa, samo še da mož napreduje v službi, pa bova lahko šla na potovanje, ki mi ga obljublja že od poroke. Potrpežljivost je sicer lepa čednost, ampak vsak se mora pri sebi vprašati, koliko časa bo čakal in čemu. Koliko časa ste v življenju že prečakali, koliko lažnih obljub se ni uresničilo, koliko sanjam ste se morali odpovedati, ker ste uresničevanje svojih ciljev preložili na nekoga drugega?

Življenje je kratko, vsak od nas ima svojo usodo, vsak od nas ima na tem svetu odmerjen svoj čas, in čas neusmiljeno teče, medtem ko mi čakamo. Velikokrat se zgodi, da šele ob smrti bližnjega ali ko zbolimo, ugotovimo, da nam je življenje spolzelo iz rok in da marsičesa, kar smo si želeli, ne samo, da nismo uresničili, temveč tega nismo niti poskusili. Razlogi za vso to neskončno čakanje so različni, zelo velikokrat pa je skupni imenovalec vseh tisto čustvo vseh čustev – sram!

OGLAS

Le kaj si bodo o meni mislili drugi, če grem sama v gledališče, na izlet z upokojenci, ali pa na dopust v tropske kraje? Le kaj bodo rekli, če si vzamem dva tedna samo zase in grem končno na tisto joga delavnico v Indijo? Ali na kuharski tečaj v Italijo. Ali pa na plesni tečaj, čeprav sem stara že 60 plus in imam dve levi nogi. Kako grdo me bodo vsi gledali, če se odločim, da bom končno zapustila moža, ker v zakonu že dolgo nisem srečna in bi upokojenska leta raje preživela kako drugače, kot da cel dan samo kuham in pospravljam in skrbim za vnuke? Kdo vse bo rekel, da sem nora, če se bom iz na videz varnega blokovskega življenja v mestu raje preselila na deželo in si tam zgradila svojo sanjsko hiško? Marsikdo se raje odpove svojim sanjam, ne samo iz zgoraj navedenih razlogov, temveč tudi zato, ker so v vseh teh letih sedenja na mestu izgubili vso voljo in tudi zaupanje vase. Mnogi raje samo sanjarijo, ker jih je strah neuspeha in posledično tega, kaj bodo drugi rekli.

Ampak življenje ne čaka, nikogar in nikoli. Zato vam želim, da ob pisanju novoletnih zaobljub razmislite tudi o tem, kako boste vse te zaobljube uresničili. Koliko časa boste čakali in koga, in kaj boste storili, ko se rok za čakanje izteče. Nič ni slabšega od tega, kot da v nekem trenutku ugotovimo, da smo življenje zapravili s čakanjem, ker izgubljenega časa nam nihče ne bo povrnil. Marsikaj zamujenega se da nadoknaditi, nekaterih stvari žal ne. Tako da ko boste delali inventar svojega življenja doslej, poglejte, katere srčne želje so še neizpolnjene in če so še uresničljive, se jih lotite s polnim zanosom in veliko mero poguma. Navsezadnje ste vi tisti, ki živite svoje življenje in samo sebi boste na koncu tudi polagali račune.