Takole pravi Stefanos Ksenakis, avtor mednarodne uspešnice Življenje je darilo: »Vsak dan je darilo. Odpri ga. Ne zavrzi ga. Sámo življenje je darilo. Žívi ga. Ne pusti ga vnemar.« Njegova knjiga je zbirka toplih, navdihujočih kratkih zgodb iz njegovega življenja in modrih, spodbudnih spoznanj, polnih hvaležnosti. Je knjiga, h kateri se lahko vedno znova vračamo in jo odpiramo in prebiramo na poljubni strani – vsakokrat nas spomni, za kaj smo lahko hvaležni. Tukaj pa z vami delimo eno od teh zgodb, v kateri nas opomni, kako pomembno je deliti.
Deliti je čarobno
Deliš lahko kar koli. Dobro knjigo, lepo navado, prijazno besedo, pozdrav ali nasmeh. Z nekom lahko, če on to želi, deliš tudi njegovo bolečino. Se veseliš njegovega veselja. Objemi, dotiki, trepljaji – vse to so razlogi, zaradi katerih je vredno živeti.
Če boš čim več ljudem pomagal doseči, kar si želijo, boš tudi sam lahko dosegel vse, kar si želiš.
Takole pravi Stefanos v eni od svojih zgodb:
Obiščem ga dvakrat na leto. Moj odvetnik je, sicer pa specialist za stečaje. Skozi njegovo pisarno se sprehodijo kalibri vseh vrst. Tudi tisti ne ravno najbolj pošteni. Prišel sem ob dogovorjeni uri. Makis ima zmeraj ogromno dela, na sprejem je treba počakati. Podobno kot pri zobozdravniku. Za menoj je v čakalnico prišel še nekdo in sedel nasproti mene. Nisem mu namenil pretirane pozornosti. Le bežno sem ga ošinil s kotičkom očesa. Urejeno pristrižena kozja bradica, nasmešek, lepe obrazne poteze, prijazen človek.
Tajnica naju je vprašala, ali bi kozarec vode. Zavrnil sem, on pa je sprejel. Že v naslednjem hipu sem obžaloval svojo odločitev, zavidal sem mu. Prijazno sem se mu nasmehnil.
Nekaj vmes med vljudnostjo in zadrego. Vrnil mi je nasmešek. Led je bil skoraj prebit. Čez nekaj trenutkov je z roko segel v torbo in spet pogledal proti meni.
»Bi žvečilni?« me je vprašal.
»Ne, hvala,« sem rutinsko odvrnil.
Nato pa sem bil že na vrsti. Moj »zobozdravnik« me je sprejel in z neznancem iz čakalnice se nisva več videla. Sestanek je bil uspešen.
Pozneje pa sem se spet spomnil na žvečilni gumi. Ta mali pripetljaj mi ni dal miru ves dan. Kakor nadležna muha.
Rekli boste, pa kaj, saj ni pomembno.
Deliti nikoli ni nepomembno, prav obratno.
Deliti je nekaj skrajno pomembnega.
Deliti je sveto.
Je ljubezen v praksi. Ljubezen, ki je zdravilna, in sicer predvsem za tistega, ki daje.
To, kar daje, pri tem sploh ni bistveno. Ne glede na to, ali podariš avto ali knjigo, je veselje enako.
Gre samo za to, ali deliš ali ne deliš.
Tretja možnost ne obstaja.
Stvar je popolnoma črno bela.
Ko se enkrat naučiš dajati, nikoli več ne moreš živeti drugače
Dobra stran tega je, da se je deljenja vsekakor mogoče naučiti. In ko se naučiš dajati, nikoli več ne moreš živeti drugače.
Navadiš se in postaneš odvisen. Brez tega sploh ne moreš več.
Nikoli ne boš izvedel, kakšen bi lahko bil tvoj dan, tvoj teden in, konec koncev, tudi tvoje življenje, če se ne boš naučil reči »hvala«. Če ne boš ustavil nekoga mimoidočega. Če se ne boš nasmehnil neznancu. Kako se bo odzval, je njegova stvar. Ostani pri tem, kar zadeva tebe in ne drugih. S tem si boš pridobil nekaj čarobnega. Spremenilo se ti bo življenje. Polepšal se boš in postal prijaznejši. Kar naenkrat boš imel vse, kar si si zmeraj želel.
Da lahko dajemo, moramo najprej imeti sami
Janez Krstnik je dejal: »Kdor ima dve suknji, naj eno podari. «
A pozor. Da bi lahko dajal, moraš imeti. Zato poskrbi najprej za to, da boš imel sam. Najprej mora biti poln akumulator v tvojem lastnem avtomobilu, da boš lahko pomagal napolniti še sosedovega. Sicer bosta imela oba praznega.
Smisel našega življenja
Imenovali so ga Joey Dunlop. Doma je bil na Severnem Irskem. Petkratni svetovni prvak v motociklizmu. Ljudje so ga imeli za legendo. Vsi so ga oboževali. A ne zaradi zlatih medalj. Zaradi zlatega srca. Možakar je vse, kar je imel, podaril revnim otrokom. Kupoval je hrano. Ko ga ni nihče gledal, jo je naložil na prikolico in odpeljal v Romunijo sirotam.
Umrl je v nesreči, star oseminštirideset let. Petdeset tisoč ljudi je tistega dne odložilo svoje opravke in prišlo na njegov pogreb, da so se lahko poklonili njegovi veličini in počastili spomin nanj.
Brez pomisleka bi zamenjal eno samo uro tega življenja za sto let drugega. Ne pozabi na žvečilni gumi, prijatelj! Deli ga!
Zato si prišel sem, kjer si.
Več vsakdanjih zgodb, ob katerih se boste počasi, a vztrajno potopili v svoj notranji svet, soočili se boste z odločitvami, ki ste jih sprejeli, ter z načinom, na katerega razmišljate in živite, boste našli v knjigi Življenje je darilo >>
Napisal: Daniel Jaružanin
