Prepričanje – Samopodoba

Samopodoba ali vrednotenje samega sebe je temeljna človekova potreba in motivacija, ki v izredno veliki meri vpliva na življenjsko pot posameznika (notranje doživljanje) kot tudi na medsebojne odnose (posameznik v odnosih z okoljem).

Psihologija navadno napačno opredeljuje samopodobo kot »trajno« lastnost ali značilnost posameznika, kar se meni ne zdi sprejemljivo glede na osebnostno evolucijo in stalne spremembe v osebnostni strukturi. In na podlagi možnosti spreminjanja nas samih se praktično spreminjajo tudi naše lastnosti. Med te spada tudi samopodoba. Samopodoba je v tesnem koherentnem odnosu s samozavestjo, vrednotenjem in ljubeznijo do samega sebe, samospoštovanjem, odnosom do sebe ter z zavestjo o lastni integriteti.

Odnosi staršev in okolice vplivajo in oblikujejo samopodobo otroka. Raven slabe ali dobre samopodobe odrejajo torej okoliški dejavniki, ki otroku dajejo prve predstave o njegovem izgledu, dobrih ali slabih lastnostih, o zmožnostih njegovega razumevanja, o telesnih sposobnostih, o sposobnostih izvršitve delovnih procesov, učenja itd.
Vse to kot tudi zaznava lastnih psihomotoričnih sposobnostih gradi otroku temeljno vrednotenje samega sebe. In to se še nadgrajuje skozi odraščanje in življenje. Določena prepričanja o svojih vrednostih se lahko ob vsaki priložnosti okrepijo z novimi izkušnjami, ki potrjujejo ali pa negirajo ustaljeno prepričanje.

OGLAS

Kompleks samopodobe sestoji iz tako »banalnih« primerov – »objektivnih dejstev in resnic«, kot so: sem grd, sem prevelika, nisem vreden ljubezni, nisem sposoben (določenega opravila), ne zmorem, dvomim vase, vedno sem bolna …Vse takšne »resnice«, lastne ali tuje, odrejajo človekovo aktivnost, medsebojne odnose, poklicno usmeritev in možnost uspeha, umetniško in športno izraznost, položaj v družbi, skratka vso vsebino življenja.

Če smo bili obdarovani z vzpodbudo, ki vodi v prepričanje, ki manifestira slabo samopodobo, moramo vzeti »sami sebe v roke« in jo spremeniti. Zavest o sprejemanju in razumevanju samega sebe, o splošni – temeljni vrednoti človeka kot človeka, zavest o medsebojni ljubezni, ljubezni do samega sebe in pravici vsakega do ljubezni, nam daje vedeti, da je slaba samopodoba le trenutno stanje, ki ni nujno trajno.

Z razumevanjem, iskrenim pogledom v samega sebe spoznamo, da smo tako kot vsa bitja vredni. Vredni ljubezni, zaupanja, razumevanja, sprejemanja, zadovoljstva, sreče in vsega lepega, kar je na svetu. Spoznamo, da so tako splošna prepričanja in ideali kot tudi »vcepljeni« vzorci prepričanj le posledica tuje percepcije dogajanja in oblik, in kot taka – niso naša. Mi gradimo svoj svet skozi naše občutenje, ne tuje, mi imamo dolžnost in odgovornost do samega sebe, torej imamo tudi pravico svojega videnja, razumevanja in vzpostavljanja odnosa do samega sebe in drugih na podlagi lastne svobodne volje. Nihče ne živi, ne ljubi in ne trpi namesto nas, torej živimo življenje po svojih izkustvih, ki so naša, ne privzeta ali vsiljena – tuja.

Vredni smo enako kot vsi drugi vsega, kar nam življenje ponuja. Vredni smo – neizmerno veliko. Le to je resnica, ki govori o nas. Vse, kar nam je dano, nam je z namenom. Ljudje smo v medsebojnem odnosu integracije v enost, nismo pa enaki. V enosti obstaja tudi drugačnost. In tudi ta nosi ljubezen in lepoto duše.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.