Nekateri ljudje so se v svojem življenju srečali z obsmrtno izkušnjo. Kako razumeti njihova doživetja?
KAJ SE ZGODI OB SMRTI?
Vsi, ki so imeli obsmrtne izkušnje, povedo, da se jim je v nekem trenutku pred očmi odvrtelo celotno njihovo življenje. Čeprav se sliši nenavadno, to dejstvo lahko razložimo. Vse je dejansko odvisno od naših nepopravljenih napak. Čim manj je teh, tem dlje je smrt od nas, hitrejše je naše življenje, čas pa teče počasneje. In čim več je nepopravljenih napak, bližje je smrt, počasnejše je naše življenje, hitreje pa teče čas. Tik pred smrtjo je nepopravljenih napak že veliko, in čas, ki zato teče že ekstremno hitro, dobesedno poleti skozi življenje, ki vse bolj upočasnjuje. In takrat v enem samem trenutku res lahko vidimo celo svoje življenje z vsemi nepopravljenimi napakami vred.
Ljudje, ki so doživeli klinično smrt, pripovedujejo tudi o predoru in svetlobi, ki so jo videli na koncu predora. Manj znano ali načrtno zamolčano dejstvo (tudi polresnica pa je dejansko laž) pa je, da so nekateri namesto svetlobe na koncu tunela videli temo. Gre torej za kontradiktorna doživetja, vendar pa tudi za to obstaja smiselna razlaga.
NEPOPRAVLJENE NAPAKE NAS VODIJO V POGUBO
Ljudje se ves čas prerojevamo iz sebe vase. Tako se vse od rojstva naprej vsak dan znova prebujamo v novo jutro, v svetlobo. Vendar pa smo zmotljiva bitja, zato delamo tudi napake. Nepopravljene napake obremenjujejo našo dušo, ki postaja vse težja in nas vedno bolj vleče navzdol. Zaradi tega postajamo vedno šibkejši, se staramo in vsak dan bolj približujemo svoji smrti. Kot bi stopali po stopnicah navzdol, se sicer prerojevali v svetlobo (življenje), vendar bili tudi vedno bližje svoji smrti (temi).
Napake nam torej jemljejo življenjsko energijo, zato bi jih bilo treba sproti popravljati. Vendar pa mnogi med nami tega ne delajo, prav tako pa je problem, da tudi naši predniki niso popravili vseh svojih napak. Ker pa je vsaka generacija prispevala še svoje, so nepopravljene napake iz inkarnacije v inkarnacijo rasle. Vsaka naslednja generacija je bila vedno bolj obremenjena z njimi, naše duše so postajale vse težje in so nas vedno bolj vlekle navzdol proti smrti. Zaradi tega smo se (pre)rojevali na vedno nižjem nivoju, na vedno nižji stopnički, vedno bolj stran od nebes in vedno bližje pogubi. In tako smo kljub številnim (re)inkarnacijam zaradi nepopravljenih napak tudi kot človeštvo s časom kot po stopicah stopali navzdol proti lastnemu izničenju. Iz svetlobe (življenja) smo vedno bolj tonili v temo (smrt). Vse do danes, ko stojimo na zadnji stopnički pred dokončno pogubo. In če se želimo smrti (večni temi) izogniti in stopiti spet navzgor proti nebesom in življenju (svetlobi), MORAMO popraviti nepopravljene napake.
POPRAVLJANJE IN NE ODPUŠČANJE!
Vendar pa je tu potrebno jasno poudariti, da NE GOVORIMO O ODPUŠČANJU, ampak o POPRAVLJANJU NAPAK! Med obema navedenima možnostma namreč obstaja bistvena razlika. Z (od)puščanjem napak energije ne spremenimo, ampak jo pustimo tako, kot je. Ostaja torej negativna, zato nas neizbežno vleče navzdol v pogubo. S POPRAVLJANJEM NAPAK pa negativno energijo (napak) PREOBRAŽAMO v pozitivno. Odpuščanje napak je tako napaka, ki v bistvu preprečuje dvig na višje nivoje in v resnici vodi v pogubo, medtem ko s popravljanjem napak dosežemo kvalitativno spremembo negativne energije v pozitivno in (si) s tem omogočimo pot v višje dimenzije in nazadnje (nazaj) v nebesa.
