Zdravilna in uničujoča čustva

OGLAS

Preden pristopimo k tej temi, moramo nekaj pojasniti: v življenju, v živih bitjih in posledično tudi v ljudeh ni absolutnih vrednosti. Ne sklicujemo se na arhetipe pravice, lepote ali resnice, ker v svetu idej obstajajo kot absoluti, vendar postanejo relativne, ko se dotaknejo drugih stvari v pojavnem svetu. Zato to, kar je dobro za eno osebo, morda ne bo dobro za drugo.

Vsa negativna čustva imajo svoj pozitiven vidik; negativna postanejo, ko jih potlačimo. Čustva, ki jih štejemo za negativna, moramo sprejeti kot del sebe, jih opazovati in preoblikovati. Zavedanje vladavine čustev ima lahko podoben učinek kot jo ima opazovalec v svetu kvantne fizike: to je transformacija opazovanega objekta.

Nazadnje, ali obstajajo čustva, ki škodujejo zdravju? Katera so?

Uničujoča čustva

Po dr. Edwardu Bachu obstajata dve veliki možni napaki: ena je upiranje čustvenega in mentalnega telesa duši. Zbolimo lahko, ko se naša osebnost upira težnjam duše. Druga možna napaka je krutost ali zloba do drugih, saj ti dve predstavljata odstopanja od enosti. Ne glede na to, katera od teh napak povzroči konflikt, ta vodi v bolezen.

OGLAS

Sovraštvo je nasprotje ljubezni, nasprotje zakonu stvarjenja. Nasprotuje celotni božanski ideji in vodi le k razmišljanju in delovanju, ki škodita enosti in nasprotujeta tistim, ki jih vodi ljubezen.

Egoizem je prav tako zanikanje enosti, saj z njim svoje interese postavljamo pred blaginjo človeštva in skrb ter zaščito bližnjih.

Nevednost je neuspeh pri učenju ali zavrnitev resnice, ko nam je ponujena priložnost, da bi jo videli. To vodi v več napačnih dejanj, ki so mogoča le v temi in niso mogoča, ko smo obkroženi z lučjo resnice in spoznanja.

Nezavednost je udobna. Sedaj delam napake, in če zaradi tega zbolim, bo to jutri …

Nestabilnost, neodločnost in šibkost se pojavijo v nas, ko naša osebnost zavrne vodstvo višjega jaza. Pripelje nas do izdaje drugih zaradi svojih šibkosti.

Pohlep vodi v željo po oblasti nad drugimi. Pohlep zanika svobodo in individualnost vsake duše. Namesto, da bi prepoznali, da smo vsi tu zato, da svobodno razvijemo svoje načine izražanja, v skladu z dušnimi zapovedmi, da povečamo svojo individualnost in delujemo svobodno brez ovir, pohlepna osebnost želi ukazovati, omejevati in narekovati.

Strah je odsotnost ljubezni, saj je ljubezen zaupanje. Strah obstaja tam, kjer ni zaupanja. Strah je velika bolezen, skupni imenovalec mnogih bolezni, s katerimi se danes sooča človeštvo. Moramo zaupati življenju in predvsem razvijati zaupanje v lastne sposobnosti.

Jeza se lahko spremeni v razdražljivost, agresivnost, zamerljivost, sovraštvo. Vse našteto se lahko obrne proti nam in negativno vpliva na jetra, prebavo in imunski sistem.

Žalost je čustvo, ki nas lahko pripelje do depresije, če nas preplavi in ga ne izrazimo. Vse več ljudi se srečuje z anksioznostjo. Anksioznost je občutek praznine. Gre za eksistencialno praznino, ki se pojavi, ko iščemo odgovore zunaj sebe namesto v sebi. Pojavi se, ko iščemo zunanje dogodke, zunanjo podporo, ko uporabljamo “pripomočke namesto lastnih nog” in ko nam manjka notranje trdnosti pri notranjem iskanju. Če ne sprejmemo osamljenosti in ne dosežemo notranjega izpolnjenja, bomo doživeli to praznino in jo poskušali napolniti s stvarmi in posedovanjem.

Da, ta praznina se ne more napolniti s stvarmi, ampak se lahko le povečuje. Anksioznosti ni mogoče premagati s čokolado, kalorijami ali pričakovanjem, da bo princ na belem konju rešil vse naše težave.

Žalost mine, ko se poglobimo vase, ko sprejmemo sebe takšne, kot smo, in se pomirimo sami s seboj. Žalost prihaja iz dejstva, da nismo tisto, kar si želimo biti, in da ne počnemo tistega, kar bi morali početi.

Stres je še ena od tegob našega časa. Nastane zaradi tekmovanja, ker si želimo biti popolni, ker želimo biti boljši od drugih, zaradi želje po izražanju nečesa, kar ni naše. V resnici lahko tekmujemo samo s samim seboj. Uničujoč stres škoduje imunskemu sistemu. Dober stres je zaželen, saj nam omogoča, da smo previdni in budni v kriznih situacijah.

Negativna čustva, kot so strah, jeza, zavist, sovraštvo, bes ali obup, oslabijo naš imunski sistem, našo obrambo pred škodljivimi zunanjimi dejavniki. Če jih ne preoblikujemo, postanejo psihični in mentalni paraziti. Uničujejo našo sočutnost in naše odnose s svetom, odnose z družbo.

Uničujejo naše notranje življenje. Rušijo našo radost, zdrav smeh in ljubezen, ki predstavljajo naša najboljša orožja proti vsaki bolezni. Torej, kaj lahko rečemo o nadzoru nad čustvi? Pri večini ljudi obstaja ena ali več škodljivih pomanjkljivosti, ki ovirajo njihov napredek. Prav ta pomanjkljivost je tisto, kar moramo najti v sebi. Medtem ko se trudimo razvijati in širiti prijaznost do sveta, se istočasno trudimo odpraviti to pomanjkljivost, tako da preplavimo svojo naravo z nasprotno krepostjo. Stvari ne izginejo, temveč se integrirajo in preoblikujejo. Preoblikujmo sebičnost v velikodušnost, ločenost v enotnost.

Zdravilna čustva

Obstajajo čudovita sredstva za zdravljenje, vključno z emocionalnimi procesi, ki pomagajo pri zdravljenju.
Najpomembnejše zdravilo je ljubezen, saj predstavlja moč enotnosti. Je poslušnost univerzalnemu zakonu. Brez dvoma je vedno potrebna močna in zdrava želja, da postanemo boljši, koristnejši, tako kot sta potrebni tudi inteligenca ali modrost pri oblikovanju svojih ciljev. Vsakodnevni trud, da postanemo manj nevedni, nam nedvomno pomaga, da postanemo bolj srečni in bolj zdravi. Buda je že pred davnimi časi dejal, da je vzrok za trpljenje nevednost.

Druga pozitivna čustva vključujejo zaupanje vase in v življenje, v katerem nič ni naključno, ampak lahko razumemo njegova sporočila, če jih pozorno sprejemamo vsak dan. Pomembno je tudi odpuščanje, saj predstavlja izkušnjo povezovanja in ponovnega usklajevanja, najprej uma in nato telesa. “Tisti, ki odpušča – se zdravi.” – zdravi rane, ki jih nosi v srcu. Neodpuščanje drugemu ali sebi vodi v uničenje ali samouničenje ter je vzrok za avtoimunske bolezni.

Med pozitivnimi čustvi lahko naštejemo vse visoke občutke, kot je pogum, ki briše naše strahove, ali skromnost, ki nas postavi v službo življenja. Smo človeška bitja in imamo čustva; absurdno je pretvarjati se, da ne vplivajo na nas in jih zanikati.

Razumevanje, sprejemanje in iskreno opazovanje svoje notranjosti so nujni sestavni deli naše borbe za umiritev čustev in doseganje ravnotežja – vertikalnega ravnotežja (proti nebu in zemlji) ter horizontalnega (proti tistemu, kar nas obdaja).

Da bi dosegli to “harmonijo”, to stalno prizadevanje za usklajevanje, je treba naše delovanje nadzorovati s čustvi, čustva pa z razumom. A pri tem razum ne sme biti edini, ki določa svoje kriterije. V nasprotnem primeru ustvarjamo neravnovesje.

Za to je potreben jasen um, srce polno upanja in sanj ter roke, pripravljene za učinkovito delovanje. Tako dosežemo integriteto: znati razmišljati, znati čutiti in znati delovati. Ali, kar je enako: razsodnost, značaj in učinkovito delo.

Obstaja veliko načinov, ki nam lahko pomagajo pri umirjanju in dvigovanju čustev:

• fizična higiena,
• dovolj počitka,
• telesna vadba,
• dihanje v trebuh,
• dobra glasba: glasbena terapija,
• branje dobrih knjig, manj gledanja televizije,
• dobra družba,
• umik zaradi meditacije,
• vsakodnevno obnavljanje z odstranjevanjem škodljivega bremena, kot so negativna čustva, da lahko razvijamo lepe, pravične, dobre in resnične elemente v svojem razmišljanju in čutenju.

RAZUMEVANJE, SPREJEMANJE IN ISKRENO
OPAZOVANJE SVOJE NOTRANJOSTI SO NUJNI
SESTAVNI DELI NAŠE BORBE ZA UMIRITEV
ČUSTEV IN DOSEGANJE RAVNOTEŽJA.

Filozofija nam pomaga razmišljati in se počutiti dobro. Z njo se lahko učimo od mnogih učiteljev, ki so se pojavili skozi zgodovino. Nudi nam osnovo stabilnosti, ki nas podpira pri prizadevanju, da ostanemo trdni pred življenjskimi izzivi.
Ko enkrat začnemo govoriti jezik skupnosti, ne bomo več razmišljali kot psihiatri, nevrologi ali imunologi, ampak bomo delovali kot celovita človeška bitja, ki govorijo z drugimi celovitimi človeškimi bitji, ki nismo le preprosto zbirka organov, ki zbolijo, ampak bitja, ki čutijo, razmišljajo, sanjajo, upajo in skozi ta čustva oblikujejo svoje telo in svoje življenje.

Holistična medicina sklepa, da naša psiha (čustva in misli) jasno in močno vpliva na tveganje za bolezni ali možnost ozdravitve. Zato moramo usmeriti vso svojo pozornost v oblikovanje čustev, pomagati drugim, da jih premagajo, in jih usmeriti proti lepemu, resničnemu, pravičnemu in dobremu.

Na ta način bo svet prenehal trpeti. Do takrat pa … si bomo prizadevali za uresničitev enega najlepših ciljev.

DR. ISABEL ALZINA