Naš pogovor z življenjem je mnogokrat omejen na komunikacijo z ljudmi, ki nas obkrožajo. Pri vsem ostalem, skupaj z naravo, pa prihaja do komunikacije z nečim, kar ni sestavni del življenja. A vsak od nas ima v sebi svoj lasten, vrojen občutek za življenje in če se temu odpove, je njegovo življenje v mnogo čem osiromašeno te življenjske interakcije.

Vse je namreč živo in vse komunicira z nami. To lahko zelo lepo vidimo, ko se posvečamo domačim živalim, rastlinam, hrani. Vse se odziva na nas in mi na tisto, s čimer komuniciramo.

V življenju, govorim v življenju na širše, ne samo v tem, kar sami pojmujemo življenje, je vse živo, pa če to priznamo ali ne. Če ne bi komunicirali z življenjem, bi najverjetneje bili mrtvi, saj je zrak, ki ga vdihnemo ravno tako živ in prenaša v naše telo svoje lastnosti, ki potem v njem le še pokrenejo dodatne življenjske procese.

Vsak življenjski proces ima namreč svoje karakteristike, na katere vpliva to, kar se vanj prenaša iz okolice. Tudi okolica je živa, kajti, če ne bi bila, bi vase prenašali mrtvost, hlad. In ko to počnemo se tudi počutimo mrtvo.

Lastnosti neke hrane, pijače, čustev ali misli so takšne, da v našem telesu izzovejo reakcije, ki nas spominjajo na mrtvilo, nedogajanje, nemoč. Ne, ne gre se za to, da v svoje telo prenašamo nekaj mrtvega. Prenašamo pa vanj lastnosti, ki nam prebudijo občutek mrtvosti.

Mnogo od nas je bilo zaljubljenih in čutilo ljubezen. Ob tem se je šlo, da je iz okolice prišel nek signal, neko čustvo, dogajanje, ki je v našem telesu prebudilo reakcijo živosti, življenja. A za to, da se človek počuti živega, polnega energije, evforičnega, ni potrebno, da smo izpostavljeni nekemu dogodku, ki bi to povzročil v nas.

Če spremljamo svoje življenje, lahko opazimo kakšne čustvene situacije v nas prebudijo pozitivne ali negativne reakcije, prav tako hrana ali družba. A če pogledamo v splošnem, gre pravzaprav za našo vključenost v življenje, način naše interakcije z njim.
Vedno namreč, ko začnemo iti v smer, ki nam ne služi več ali je več ne potrebujemo, se v našem telesu, v naši energiji, nekaj zgodi. Pade nam občutek za nas same, hkrati pa se v telesu čuti nemoč, padec energije.

V življenju je zelo pomembno vzpostaviti primeren kontakt in nivo komunikacije z življenjem samim, saj smo tudi mi sami življenje. In če se ne znamo oz. ne pogovarjamo sami s sabo in z vsem kar je živo, potem smo od tega izolirani. V trenutku pa, ko to postanemo, oddvojeni od življenja namreč, pa smo že na dobri poti, da bomo v kratkem izgubili občutek za živost.
Občutek za živost, za življenje, je namreč ta, ki je domač vsemu kar obstaja in vse kar obstaja ga doživlja na svoj lasten način v skladu s svojo vrojeno naravo. Rastline ga oddajajo in doživljajo na svoj lasten način. Preprosto samo so v svoji radosti, ne glede na vse. Tudi živali, ki že imajo čustva, a tudi samo so v tem občutku, v katerem so. Ljudje kot del življenja pa imamo veliko priložnost, da se premaknemo še bolj k temu, kar nas dela žive.

Vsak občutek znotraj našega telesa, vsaka energetska zaznava, vsak namih ali nagovor intuicije nam govori in kaže, kam se naj premaknemo, da se bomo počutili boljše, bolj živo. In ko se to zgodi je dobro, da mu sledimo, kajti le tako se bomo počutili bolj živo, namesto ubogo, mrtvo, izgubljeno.