Na določeni ravni razumevanja in zavedanja spoznamo, da nam romantični odnosi več ne služijo. Ne želimo si odnosov kjer smo navezani, kjer naša ljubezen temelji na tem kaj dobimo in kaj damo. Razumemo koncept partnerstva in sopotništva. Razumemo, da smo za naše življenje odgovorni sami, prav tako pa naš sopotnik. Želimo si odnosa dveh odprtih, ljubečih duš s svojim lastnim stebrom.
Kar se zgodi, ko se tako močno odpremo dušnemu klicu po takšnemu sopotniku je, da nam življenje res pripelje osebo, ki je vibracijsko usklajena z nami. Pa vendar ta oseba ni usklajena le vibracijsko na ravni zavedanja, temveč tudi na ravni čustvenega delovanja. Saj nam odnosi zrcalijo nas same. In intimni odnosi tako v romantičnem odnosu kot v sopotništvu, zrcalijo dele v nas, kjer še nismo popolnoma integrirali našo resnico in zavedanje višjega jaza v delovanje, v vsakdanje življenje. »Ko bom srečal-a svojo dušo dvojčico, bo vse ok, bo vse lažje«… so prepričanja, ki večinoma izhajajo iz pravljic o »živela sta srečno do konca dni.« Seveda se dimenzija odnosa, ko srečamo vibracijsko tako podobno osebo, spremeni. Ljubljenje je spiritualno potovanje, pogovarjaš se na višjem nivoju tudi ko nisi skupaj, čutiš vse… tudi emocije. Tudi tisto, neizgovorjeno. Tako intenzivne vibracijske povezanosti, povezave duš nam zrcalijo VSE. Vso lepoto v nas in preko, potovanje na višje ravni je lahkotnejše, energija, ki se sidra je intenzivnejša od česarkoli si do sedaj doživljal v odnosih ali meditativnih izkušnjah… pa vendar…. Zrcali se tudi vse kar imamo »nerešenega« sami s seboj. Na bolj intenziven način kot kdajkoli doslej. Kar naenkrat imaš pred seboj SEBE. Tistega, ki ga ne sprejmeš, ki ga ne ljubiš, ki ga obtožuješ, ki ga zanemarjaš…. Pred seboj imaš darilo. Da pogledaš.

Na tej točki zrcaljenja bolečin, se večino odnosov začne vrteti v začaranih krogih obtoževanj, bolečine, prepirov, itd. Na plano pridejo močno poznani, dodelani obrambni mehanizmi, s katerim želimo ohraniti pozitivno podobo nas samih. Svet, ki nam je bil tako poznan, tako lahkoten, za katerega smo razumeli, da je le potovanje… kar naenkrat postane strašljiv in nevaren.

Razlika med romantičnim odnosom dveh oseb, ki se ne zavedata pomena odgovornosti za svoje življenje, pomena zrcaljenja, pomena zakonov univerzuma (kot je zakon privlačnosti) in odnosom dveh visoko zavednih oseb je v tem, da se na alarm, rdečo lučko drugače odzoveta. Ta rdeča lučka namreč ne pomeni, da je naš obstoj ogrožujoč, kot ga dojemajo naši obrambni mehanizmi, temveč preprosto to, da smo zaradi čustvenega neravnovesja izgubili stik sami s seboj. Zavedamo se, da nihče ni krivec za naše stanje neravnotežja, za naše drame, ki so se kar naenkrat zoper pojavile. Razumemo, da smo dobili ključ do tistih vrat, ki jih puščamo zaprta. Kjer je bila vedno bolečina pre-intenzivna, da bi se z njo soočili. Ali pa nismo znali, ali pa nismo zmogli. Ni pomembno. Sedaj smo tu. Kjer imamo znova priložnost, da z odprtim srcem dovolimo biti z občutki, ki se pojavijo. Umik od dram je še kako pomembne, da znova vidimo višjo sliko. Da se poglobimo vase, da prevzamemo vlogo starša ranjenim otrokom znotraj nas.