Ob koncu meseca se stvari ne končajo z ognjemetom, temveč s tišino. Tisto tišino, ki pride za vsemi pogovori, obljubami, obžalovanji. In v tej tišini nenadoma zaslišiš sebe. Ne kot glas, ampak kot šepet, ki ti reče: zdaj je čas.
Čas, da nehaš čakati. Čas, da se nehaš oklepati poti, ki si jih hodil zaradi drugih. Čas, da priznaš, da ti dve poti, ki se raztezata pred teboj, nista več samo simbolični. Ena vodi k tebi. Ena te odvaja od tebe. In med njima si ti – razpet, izmučen, a še vedno bitje polno moči. Čeprav utrujen, si pripravljen. Saj veš, resnica v odnosih ne leži v tem, koliko lahko preneseš, ampak koliko si pripravljen biti to, kar si, tudi če te zaradi tega kdo zapusti. Vse, kar je bilo zgrajeno na vlogi, se bo sesulo. Vse, kar je bilo oprto na laž, bo razkrito. In vse, kar si sam zamolčal – bo zdaj spregovorilo.
Morda skozi telo. Morda skozi sanje. Morda skozi odnos, ki te že dolgo tiho zapušča. Ko se približuješ novemu življenju, ne potrebuješ velikih zaobljub. Potrebuješ eno – biti zvest sebi, tudi če pomeni iti sam. In res, morda ne boš šel v novo z vsemi, ki so bili ob tebi zdaj. A boš šel s tistimi, ki te vidijo. Ki te slišijo. Ki te ne ljubijo zaradi tega, kar jim daješ, ampak zaradi tega, kar postaneš, ko si svoboden. Kajti pravi odnosi ne zdržijo zaradi kompromisov, ampak zaradi resnice. In zdaj je čas, da pogledaš v svoje odnose – kateri te hranijo in kateri te praznijo. Kateri podpirajo tvoje rasti in kateri hranijo tvoje strahove.
Kdo te v resnici ljubi in kdo te potrebuje samo zato, da ne bi bil sam. Izbiraj. Odločaj se. Ne čakaj, da bo nekdo drug odločil namesto tebe. Saj veš, vsaka odločitev, ki jo ne narediš ti, bo sprejeta zate. In takrat boš morda izgubil nekaj, kar si še lahko izbral. Ne rabiš vedeti, kam te bo nova pot peljala. Dovolj je, da veš, kam več ne smeš nazaj. Naj ta zadnji tok misli zasije kot tiho vodilo tistim, ki hodijo z občutkom, iščejo po razpokah in si upajo biti resnični.
