Včasih življenje spremeni razpored prostorov, še preden ti dojameš, da je čas za selitev. Pa to ne pomeni ne le selitev v fizičnem smislu, temveč notranjo premestitev tistega, kar je bilo dolgo v varnem kotu tvoje zavesti. Ta konec tedna prinaša občutek, da nekaj ni več tam, kjer je bilo, kot da so se stene rahlo premaknile, kot da je nekaj, kar si dolgo pospravljal pod preprogo, zdaj stopilo v sredino dnevne sobe, in ti ne moreš več sedeti na kavču in se pretvarjati, da ne vidiš.
Morda boš moral spakirati stvari, ki niso tvoje, odnose, ki so izgubili svojo nit, navade, ki te tiho dušijo, in se vprašati, kje si zgradil dom – resničen dom, ne iz opeke in lesa, temveč iz občutkov, spoštovanja, prisotnosti. In če tega doma ni, če so temelji pokali že dolgo, bo ta vikend razkril vse tisto, kar ni bilo nikoli postavljeno prav, spremembe prihajajo nenapovedano, kot obisk, ki nima namena, da bi odšel. Selitve, preureditve, notranji premiki, ki te silijo, da odvržeš staro in se končno postaviš v prostor, kjer si cel, in v tem procesu boš morda razočaran, ne zato, ker te življenje kaznuje, ampak ker si sam predolgo odlašal.
Zdaj ni več prostora za polovične resnice, ne v odnosih, ne v odločitvah, in če si čakal, da bo nekdo drug premaknil tvoje stene, se boš zdaj moral premakniti sam, ali se bo premaknilo vse okoli tebe. Ko boš stal sredi tega notranjega gradbišča, ne glej, kaj si izgubil, poglej, kaj lahko na novo ustvariš, to je tvoj začetek, ki diši po lesu, po sveže pobarvanih stenah tvoje biti in če si pogumen, boš preuredil ne le prostore, ampak tudi svoje meje.
Če si nežen, boš razumel, da dom ni kraj, temveč stanje, in če si resnicoljuben, boš videl, da si se selil že dolgo, le da zdaj temu lahko končno rečeš: resnica. In ko boš vse odložil, kar ni več tvoje, boš zaslišal nekaj preprostega, a svetega – svoj notranji mir. Kajti tam, kjer ni več pretvarjanja, lahko prvič zares zasiješ kot dom samemu sebi.
