Kako te pogovori o življenju pripeljejo do občutka, da bi najrajši umrl?
Namenski govorniki
Mogoče poznaš občutek, ko ljudje okoli tebe pač ne nehajo govoriti. Vedno te nekdo, ki ga ne poznaš, kliče… ali trka na vrata. Vabijo te na promocijske dogodke. Tam poslušaš o izdelkih in storitvah podjetja. Dobivaš promocijske mejle. Vsak ima zate najboljšo možno rešitev, kako boš optimiziral svoje življenjske stroške. Govori se o kodah za popust. Na vsakem koraku se najde nekdo, ki bi rad govoril s tabo o njemu pomembni temi. Kaj pa ti? A te to dejansko zanima? Oseba govori na dolgo in široko, ker nekaj prodaja. Od govorjenja ima neko ekonomsko korist, in če se priključiš, boš imel ekonomsko korist tudi ti. V tem primeru gre za namensko govorjenje.
Govorjenje kot hobi
Ampak včasih pa prekomerno govorijo tudi ljudje, ki nič ne prodajajo. Govorijo, ker je govorjenje pač njihov najljubši hobi. Govorijo, ker so v tem izjemni. Besede jih gredo zlahka z jezika. In bolj zlahka kot jim gredo besede z jezika, boljše se jim zdi, kar pomeni, da govorijo še več. Začaran krog. Sploh za nekoga, ki tega ne prakticira, niti ne potrebuje. Zanj to deluje kot dirka neskončnih besednih pogovorov, kot tekmovanje…. kjer glavno nagrado prejme tisti, ki največ govori in ostale pokonča s svojim govorom.
Pozornost in pomembnost
Govorjenje dobiva vedno nove razsežnosti. To, da govoriš, se včasih zdi bolj pomembno kot to, kaj imaš za povedati. Če pogledaš samo, koliko spletnih kanalov za pogovarjanje imaš na razpolago, ti hitro postane jasno, da bo pogovorov v prihodnosti samo še več, ne manj. Ali je to mogoče povezano z našo željo po pozornosti in pomembnosti? Ali to zadovoljuje našo želje po vidnosti? Ker če si viden, potlej imaš pozornost. Na nek način si pomemben. Želja po pozornosti hrani potrebo po pomembnosti. Ni čudno, da količina govorjenja presega realno potrebo po govoru.
Verjameš v tišino
Na drugi strani vsega tega si pa ti, ki nisi ravno zgovoren. Mogoče si govorno selektiven. Večina stvari, ki jih slišiš v pogovorih, tebi ni pomembnih. Zdi se ti, da ničemer ne služijo… da so sami sebi namen. Odveč ti je ideja, da je treba non stop polniti tišino. Jo onesnaževati z govorom. Da je treba redno polagati račune okoli svojih misli in počutja. Verjameš, da čisto nič ni narobe, če včasih nič ne govoriš. Da si samo tiho. Zdi se ti nepotrebno konstantno delati valove s svojimi besedami. Samo zato, da boš slišan oz. viden in opažen… ker sicer te bodo ljudje kar pozabili. Svet te bo pustil zadaj.
Plusi govorjenja
To ne pomeni, da govorjenje nima nobenih plusov. Govor je oblika samopomoči, notranjega olajšanja. Če se znaš izraziti, si v prvi vrsti bolj samozavesten. Ko si samozavesten, ti gredo stvari lažje skozi. Na nek način ponotranjiš občutek notranje sigurnosti. Kako dobro znaš uporabljati svoj govor, praktično vpliva na čisto vse. Vpliva na tvoje počutje, sposobnost medosebne komunikacije pa direktno vpliva tudi na povečanje možnosti v življenju. Povsod se je namreč treba pogovarjati. Priti z ljudmi na isto vejo. Brez pogovorov ni odnosov. Če znaš efektivno uporabljati svoj jezik, si v življenju pravzaprav zadel jackpot. V realnem svetu boš tako veliko lažje skomuniciral svoje potrebe, želje in ideje. Skozi pogovore komuniciraš vse, kar ima zate pomensko vrednost. Lahko daš svoje besede tudi v video, avdio, pisno, vizualno ali glasbeno obliko. Svoja sporočila na ta način ovekovečiš, kjer lahko nečemu služijo. Lahko vplivajo na koga. Nekomu koristijo. Lahko se v nekomu porodi navdih. Lahko besede zanetijo kreativne debate. Pomagajo komu, da najde svojo pot.
Govor zavoljo govora
Druga pesem pa je intenzivni govor, ki ostane zgolj besedna izpoved. To je tisti del govorjenja, ki daje občutek kot da se ti slon usede na glavo. Tip govorjenja, ki zna biti za poslušalca psihično utrujajoče. Ljudje, ki svoje ideje komunicirajo na dolgo in široko, to delajo, ker najrajši od vsega govorijo. Pogovor s tako osebo izgleda nekako tako: na začetku poslušaš z zanimanjem. Lahko, da deluje obetavno. Energija je na višku, sploh če je zanimiva tema. Dalj kot pa traja pogovor, v večji slepi ulici se znajdeš. Ugotoviš, da si se vmes že 100 x zgubil in da nimaš pojma, kaj želi oseba povedati. Dalj časa kot govori, manj ti običajno pove. Ampak ti pa mogoče še vedno hočeš izluščiti bistvo pogovora. Rad bi si ga osmislil. Prišel do kakšnega uvida. Medtem, ko ti čakaš in čakaš in razmišljaš, pa ta oseba še naprej govori. Po 4-ih urah končno le pove, kar si je zamislil. Ti pa si na tisti točki praktično že pokojen, počutiš se brezvoljno, izžeto in psihično uničeno. Neskončni pogovor o življenju te najprej interesira, nato utruja, kasneje pa uspava… dokler ti ne popije čisto vse energije, ki ti jo je še ostalo. A ti to zveni kej poznano?
Čustveni vampirji
Zna biti, da je na delu čustveno vampirstvo. Čustveni vampir pije energijo od drugih in na ta način ohranja samega sebe. Energijo jemlje, v zameno pa ne da nič. Neravnovesje v dajanju in prejemanju. Preživlja se s tem, da se z besedami usede na nekoga. S svojim kilometrskim govorom ga nato drži v šah mat poziciji. Zdi se, da svojo notranjo kramo odlaga na druge. Ampak on sam se na koncu počuti bolje. Ker mu ravno to pomaga. Tebi pa ne. In tukaj prideta do protislovja: to, kar njemu pomaga, tebi škodi. Zanj je to nagrada, zate pa kazen. Nadobudni jezični umetnik te ima za talca. Običajno se svojega vedenja niti ne zaveda. Nezavedno rešuje svoje težave in čustvene stiske. Ko pogruntaš, kaj v resnici počne, se moraš vprašati naslednje: koga imam bolj rad – sebe ali njega?
Pogovorni romani
Če imaš občutek, da bi v družbi nekoga rajši umrl kot ga še naprej poslušal, potlej to sigurno ni pravi odnos zate. Ko se nekdo rad poglobljeno pogovarja, ti pa to doživljaš kot da te kaznuje, potlej sta na različnih bregovih razumevanja. Razumevanja, kaj je kvalitetni pogovor. Neutrudni govornik seveda ve, da je izjemen v svojih monologih. Zato najrajši od vsega na svetu govori. Nate pa to vpliva kot, da se nad tabo prikrito izživlja. Epilog je sledeč: poslušanje pogovornih romanov in neskončna razglabljanja o smislu sveta pač niso za vsakogar. Definitivno pa niso za tistega, ki ga to spravlja v vedno večjo stisko. In točno tako te pogovori o življenju lahko pripeljejo do občutka, da bi najrajši umrl.





















































