Čas bo, da Resnica zavzame svoj tron. Ko se zrak zaostri in september razpira vrata notranje jeseni, ni več poti nazaj v iluzijo, ki si jo hranil kot varnostno mrežo – zdaj ti ta mreža spodrsne izpod nog in ostaneš v zraku, v prostoru med tem, kar si bil, in tem, kar moraš postati. Resnica stopa v ospredje, ne kot nežna sapica, temveč kot kraljica, ki zavzame svoj tron – brez milosti, a z zavedanjem, da šele v tem kraljestvu lahko zares zadihaš. Odnosi pokažejo svoje resnične obraze.
Nekateri se obrnejo stran, ker ne prenesejo svetlobe, ki razkriva, drugi ti bodo pogledali naravnost v oči – in ostali. Prekinitve ne pridejo iz jeze, pridejo iz zrelosti. Iz spoznanja, da ne moreš več vlagati v nekaj, kar ti ne vrača. Nekatere zgodbe bodo odšle tiho, druge z grmenjem. A vsaka bo za sabo pustila ključ. Ključ do tega, kdo si zdaj, ko ne igraš več.
Mrk je odprl razpoke in skozi njih zdaj pronica resnica – tista, ki je predolgo čakala, da si jo priznaš. V tvojem srcu se sestavlja bilanca: komu si preveč dajal? Kje si se izdal? Kje si požiral besede, ki bi morale biti izrečene? Zdaj te bodo obiskale – kot resnica, ki ima lasten časovni pas in pride, ko je prostor pripravljen. In ti si zdaj pripravljen. Ne zato, ker si neustrašen. Zato, ker si utrujen od neiskrenosti. In zdaj, ko je vse tišje, bolj jasno, ostaneš sam s tistimi vprašanji, ki si jih predolgo tlačil med zloge vsakdana – za kom se skrivaš? In kaj prikrivaš? So tvoje besede tvoje, ali si jih prevzel zato, da te ne bi kdo zapustil?
Maske, ki si jih nekoč nadel, da bi preživel, so zdaj pretežke za nositi – in ne zdržijo več v tej svetlobi, ki prodira skozi vse razpoke tvoje zgodbe. Čas razkritja ni krut, je pa pošten. In v tej poštenosti ni več prostora za izgovore.
Koga kriviš, ko se tvoje življenje ne odvija po tvoji meri? Od kod bežiš, ko postane pretesno, da bi občutil, kar je resnično? Zdaj ni več skrivališč. Zdaj je samo ogledalo. In tisto, kar v njem vidiš, je tvoj lasten obraz – brez filtrov, brez vlog, brez popravkov.
