Lindsay C. Gibson o tem, kaj pomeni “bodi kar si”
Lindsay C. Gibson je ameriška klinična psihologinja in avtorica, znana predvsem po svojih knjigah Odrasli otroci čustveno nezrelih staršev in Ne bodi, kar nisi. V svojih delih raziskuje, kako čustvena nezrelost staršev, družbena pričakovanja in notranji strahovi vplivajo na to, kdo mislimo, da smo – in kako se lahko znova povežemo s svojim pravim jazom.
“Bodi kar si” ni zgolj navdihujoča fraza, temveč proces notranjega prebujanja. To pomeni ponovno odkrivanje svoje resnične narave, učenje poslušanja sebe in osvoboditev od pričakovanj, ki so nam jih vsilili drugi.
1. Biti zvest sebi pomeni priznati svojo notranjo svetlobo
Naša prava narava je že v nas – v tem, kar nas zanima, navdihuje in oživlja. Ne gre za nekaj, kar bi morali “doseči”, temveč za nekaj, kar moramo prepoznati in sprejeti. Kot pravi Lindsay:
“Ne moreš nadzorovati tega, kar te zanima ali kar ti daje energijo. To preprosto si ti.”
To pomeni, da je avtentičnost povezana s sprejemanjem svojih resničnih zanimanj in čustev, tudi če se ne ujemajo s pričakovanji drugih.
2. Ločiti svoj glas od glasov, ki smo jih podedovali
Lindsay se ukvarja s tem, da se naučimo razlikovati med tem, kar resnično prihaja iz nas, in tistim, kar smo ponotranjili od drugih – staršev, učiteljev, partnerjev ali družbe. Mnogi ljudje živijo po pravilih in strahovih, ki niso njihovi.
“Tvoj pravi jaz ne sestoji iz strahov in mnenj, ki so ti bila vsiljena od drugih.”
Ko začnemo prepoznavati te “tuje” glasove v sebi, počasi pridobivamo prostor, da slišimo svoj lasten notranji glas – tistega, ki nas vodi proti življenju, ki je v skladu z našo resnico.
3. Ne čakati dovoljenja, da začneš živeti
Eden najmočnejših spoznanj je to, da mnogi ljudje čakajo, da jim nekdo drug “dovoli” zaživeti svoje življenje. Čakamo, da nas nekdo potrdi, da smo dovolj dobri, da smemo slediti svojim željam, zamenjati službo ali izraziti svoja čustva.
“Vprašaj se: od koga čakaš dovoljenje, da začneš živeti svoje življenje?”
Ko to vprašanje resno vzamemo, spoznamo, da nikogar več ni treba čakati. Dovoljenje moramo dati sami sebi.
4. Postaviti sebe na prvo mesto ni sebično
Postaviti sebe na prvo mesto ne pomeni biti sebičen, ampak pomeni vzeti odgovornost za svoje življenje in dobrobit. Lindsay pravi:
“Postaviti sebe na prvo mesto je praktičen prvi korak k bolj izpolnjenemu in bolj ljubečemu načinu življenja, kot si ga imel/a doslej.”
Ko si dovolimo skrb zase, ustvarjamo prostor za resnično ljubezen in avtentične odnose – take, ki ne temeljijo na dolžnosti ali strahu, ampak na spoštovanju in resnici.
5. Soočenje s strahom in neudobjem je del poti
Biti to, kar si, ni vedno lahko. Gibsonova opozarja, da se bomo na tej poti srečevali z notranjim odporom, z dvomi, z glasovi, ki pravijo, da nismo dovolj. Toda to je normalen del procesa. Pravi:
“Ko razumeš svoje strahove in napačne motive ter jih vidiš jasno, ne hodiš več slepo skozi življenje.”
Po njenem mnenju neuspehi in padci niso dokaz, da delamo nekaj narobe, ampak so sestavni del rasti. Če je naš cilj skladen s tem, kdo resnično smo, potem so vzponi in padci na poti povsem neškodljivi.
6. Sprejeti resnico svojih občutkov
Številni ljudje so od malih nog naučeni, da morajo svoja čustva skrivati ali zanikati. Gibsonova temu nasprotuje in poudarja, da je sprejemanje resnice o svojih mislih in občutkih ključ do zrelosti.
“Sprejeti resnico svojih občutkov in misli te ne naredi slabega človeka. Naredi te celovitega človeka – dovolj zrelega, da pozna svoj um.”
Ko si dovolimo čutiti, kar res čutimo, in misliti, kar res mislimo, se vračamo k sebi.
7. Proces postajanja – pot, ne cilj
“Bbiti kar si” ni končna točka, ampak proces. To je pot raziskovanja, poguma in vztrajnosti. Vsakič, ko se odločimo slišati svoj notranji glas, postajamo bolj to, kar smo bili vedno namenjeni biti.
To zahteva iskrenost, potrpežljivost in nežnost do sebe. Ne gre za popolnost, temveč za resničnost – za življenje, ki odraža našo notranjo resnico, ne tujih zgodb.
Lindsay C. Gibson nas uči, da je “bodi kar si” najgloblje dejanje poguma in ljubezni do sebe. To ni sebično, temveč svobodno dejanje. Ko si dovolimo biti to, kar smo, ne le da zdravimo sebe, ampak tudi svet okoli nas – ker pristnost vedno navdihuje pristnost.
“Ko začneš živeti kot oseba, ki si v resnici, ne postaneš drugačen človek – postaneš končno tisti, ki si bil vedno namenjen biti.”
Več si preberi v knjigi Ne bodi, kar nisi>>











































