Narcisoidna osebnost pogosto deluje samozavestno. Njena prisotnost je lahko prepričljiva, njen glas gotov, njene besede polne moči. Toda za to navidezno trdnostjo se pogosto skriva krhkost… ranjen del, ki ne prenese zavrnitve, kritike ali občutka manjvrednosti.

Značilno je prepričanje, da morajo imeti prav, da morajo biti videni, da morajo biti občudovani. A ta potreba ne izhaja iz resnične samozavesti, temveč iz praznine, ki jo nenehno skušajo zapolniti s potrditvijo od zunaj. Ko jo dobijo, občutijo kratkotrajen mir. Ko je ne, se v njih prebudi jeza, prezir ali pasivna kazen.

Narcisoidni vzorec se pogosto kaže v ponavljajočem se načinu mišljenja:

“Če te prepričam, da sem brez napak, sem varen.”

“Če me občuduješ, potem obstajam.”

Ta notranja dinamika ustvari iluzijo moči. Oseba, ujeta v ta vzorec, začne verjeti, da nadzor in popolnost pomenita varnost. A v resnici se s tem le oddaljuje od pristnega stika z drugimi in s sabo.

V odnosih se to kaže kot prepričevanje, da je njihov pogled “pravilen”, da so njihova čustva “edina smiselna”. Sčasoma ob takšni osebi začneš dvomiti vase. Ne zato, ker bi imela vedno prav, temveč ker svojo resnico izreka z neomajno gotovostjo, ki ne dopušča prostora za dvom ali različna mnenja. Sčasoma postaneš pozoren na vsako lastno misel, vsako reakcijo, kot da jo moraš preverjati, prilagajati, umirjati, dokler ne začutiš, da več ne poslušaš samega sebe, temveč le odzivaš na nevidno pričakovanje drugega.

Toda pod tem vzorcem ni resnične gotovosti. Je le strah, strah pred ranljivostjo, pred priznanjem, da so tudi oni le ljudje z napakami, s strahovi, s potrebo po ljubezni, ki ni pogojena z občudovanjem. Strah jih sili, da iščejo varnost v popolnosti in nadzoru, v zunanjih potrdilih, namesto da bi se soočili s svojo notranjo praznino.

Ko to razumeš, začneš drugače gledati na moč. Ni več v tem, da prepričaš druge, temveč v tem, da znaš prisluhniti sebi. Začneš opažati, kje se tvoja meja konča in kje se začne tuja zgodba, in spoznaš, da resnična moč ni v nadzoru nad drugimi, temveč v zavedanju lastne resnice in v sposobnosti, da ostaneš zvest sebi, tudi ko te nihče ne razume.

Narcisoidna osebnost ne išče resnice, temveč le potrditve. Tisti, ki stoji nasproti, pa postopoma spozna, da ni njegova naloga polniti tuje praznine ali popravljati iluzije, ki daje občutek, da lahko obstaja le skozi občudovanje. Uči se, da njegova odgovornost sega le do lastnih meja in da ohranjanje stika s sabo pomeni, da se ne izgubi v tujih potrebah, ki jih ne more izpolniti.

Prava moč ni v tem, da te drugi občudujejo.
Prava moč je v tem, da ne občutiš več krivde, če nekdo ob tebi išče nenehno potrditev, in da ne izgubiš sebe v želji, da bi bil sprejet s strani nekoga, ki bo vedno iskal občudovanje; takšne osebe ni mogoče spremeniti, niti terapevtsko.

Prepoznati narcisoidni vzorec v odnosu ni stvar obsojanja, temveč zavedanja. Gre za trenutek, ko začutiš, da nekaj v dinamiki ni več resnično tvoje. Da se tvoja čustva prekrivajo s tujimi, tvoja odgovornost razteza čez tisto, kar ti v resnici pripada.

Zaščita ne pomeni, da se moraš umakniti v hlad, ampak da ostaneš zvest sebi in se naučiš opazovati, ne da bi se izgubil v vlogi “reševalca”. Ko te kdo skuša prepričati, da vidi bolj jasno kot ti, je to trenutek, ko se ustaviš, vdihneš in opazuješ… njihove besede ti ne dosežejo več do srca, in mirno začutiš, kje se tvoja meja konča.

Včasih zaščita pride v obliki meje, drugič kot tišina in včasih tudi kot odhod.
V vseh primerih pa je bistvo isto: da ne pustiš, da bi te tuja praznina posrkala vase.

Ker tam, kjer narcisoidni vzorec potrebuje občudovanje, ti potrebuješ mir. In tam, kjer išče nadzor, ti iščeš resnico.

Na koncu se vedno znova vračaš k sebi. Ne zato, da bi dokazal, da imaš prav, ampak zato, da se spomniš, kdo si, ko ne skušaš biti nič več kot to.