Zdaj je čas, da postanemo. Ne nekdo drug, ne to, kar svet pričakuje od nas, ampak tisto, kar smo v sebi že od nekdaj vedeli, da smo. Poklicanost. Srčnost. Resnica. V tej točki cikla se preteklost zaključuje – ne zato, ker bi bila slaba, temveč ker ne more več zdržati naše rasti. In prihodnost se še ne začenja – ker mora najprej dozoreti prostor, kjer bo pristnost lahko pognala korenine.
Zdaj se lahko poslovimo. Od navad, ki so nas držale v rutini. Od ljudi, ki so z nami ostajali iz navade, ne iz ljubezni. Od vlog, ki jih več ne potrebujemo. Ob tej tišini notranjega obrata se spomnimo: vsak dogodek, tudi tisti, ki boli, nosi podpis Ljubezni. Ni nas prišel kaznovat, prišel nas je opomniti, da je nekaj znotraj nas pripravljeno prerasti staro. Bolečina ni sovražnik. Je glasnik. In razočaranje – je ogledalo. Zdaj je čas, da pogledamo vase in ne bežimo. Da se vprašamo: Kaj ne maramo na sebi, ker nas spominja na preteklost? Kaj poskušamo ohraniti, čeprav nas ne napolnjuje več? To je trenutek Preboja. Trenutek, ko se stare sence razkrajajo v svetlobi Zavesti. Pred nami so dnevi, ko so dimenzijske tančice tanjše, ko so energije gostejše in tišje hkrati – dovolj, da se nas dotaknejo v globini. Če smo pripravljeni slišati.
Če zmoremo prisluhniti iz tistega mesta v sebi, ki si ne želi več instant rešitev. Tam, kjer vemo: vse, kar se dogaja, ima namen. Tudi, če ga še ne vidimo. Zato si postavimo Namero. In bodimo zvesti tej nameri. Ne zaradi rezultatov. Zaradi celovitosti. Zaupajmo procesu. In ko bo tišina glasna, ostanimo. Ko bo dvom zarezal, se ne ustrašimo. Ko bo minilo nekaj časa, preden pride potrditev – ostanimo v veri. Ne v zunanjo prihodnost, temveč v notranji kompas, ki nas vodi. In ko bomo pripravljeni, bo vse to, kar zdaj seje vsak izmed nas, vzklilo v pravi obliki. Ne takoj. A zagotovo. Ne odlašajmo več. Vse je pripravljeno. Le mi moramo biti.
