Včasih imamo občutek, da se življenje vrti v krogu. Zamenjamo službo, pa se čez čas znajdemo v podobno napornem okolju. Spoznamo novega človeka, vendar se odnos začne razvijati po skoraj enakem vzorcu kot prejšnji. Obljubimo si, da bomo tokrat postavili meje, potem pa jih iz nekega razloga spet prestopimo. Morda se odločimo, da bomo bolj poskrbeli zase, vendar čez nekaj časa ponovno živimo predvsem za druge.
Takšni trenutki so lahko precej neprijetni, saj se človek začne spraševati, kaj dela narobe. Zakaj se mi to vedno dogaja? Zakaj vedno naletim na takšne ljudi? Zakaj se vedno znajdem v podobnih težavah, čeprav sem se iz prejšnje izkušnje vendarle nekaj naučil?
Včasih odgovor ni v tem, da imamo preprosto smolo ali da se nam življenje namenoma postavlja na pot. Veliko naših odločitev se namreč dogaja na precej globlji ravni, kot se zavedamo. Vplivajo naše navade, prepričanja, način, kako doživljamo sebe, in predvsem vzorci, ki jih ponavljamo tako dolgo, da jih začnemo doživljati kot nekaj popolnoma običajnega.
Človek pogosto ne izbira tistega, kar mu je najboljše, ampak tisto, kar mu je poznano
To je eden od razlogov, zakaj lahko človek vedno znova pristane v podobni življenjski situaciji.
Poznano namreč ni nujno prijetno. Lahko je celo zelo naporno. Toda naš notranji svet ga pozna in zato ga lažje prepoznamo, razumemo in predvidimo.
Če je bil nekdo vse življenje vajen, da mora za ljubezen veliko narediti, se lahko nezavedno znajde v odnosih, kjer mora nenehno dokazovati svojo vrednost. Če je bil vajen prevzemati odgovornost za druge, bo hitro postal človek, ki ga drugi prosijo za pomoč. Če je odraščal z občutkom, da mora biti vedno močan, bo morda tudi pozneje težko pokazal utrujenost, nemoč ali potrebo po podpori.
Tak način delovanja je postal njegov notranji zemljevid.
Zato sprememba pogosto ni samo odločitev: »Od danes naprej bom delal drugače.« Razumeti moramo tudi, zakaj smo do zdaj delali tako, kot smo.
Vzorci se pogosto skrivajo v majhnih vsakodnevnih odločitvah
Ko govorimo o življenjskih vzorcih, pogosto pomislimo na velike dogodke. Na izbiro partnerja, službe, kraja bivanja ali pomembne življenjske odločitve.
Toda vzorec se lahko začne veliko prej.
V tem, da vedno rečemo da, čeprav bi želeli reči ne. V tem, da težave predolgo prenašamo, preden spregovorimo. V tem, da svoje občutke potisnemo na stran, ker imajo drugi trenutno večje težave. V tem, da se vedno znova odločimo za varnejšo možnost, čeprav si v resnici želimo nekaj drugega.
Posamezna odločitev se morda zdi nepomembna. Toda ko jih je veliko in se ponavljajo skozi leta, začnejo ustvarjati življenje, ki je videti kot posledica zunanjih okoliščin, čeprav smo ga deloma ustvarjali sami.
Prav zato, je lahko koristno pogledati svoje življenje nekoliko od daleč.
Ne se samo vprašati, kaj se mi dogaja, ampak tudi: kaj se v mojem življenju ponavlja?
Največ pove tisto, kar se ponavlja
Če se neka situacija zgodi enkrat, je lahko naključje. Če se podobna zgodba ponovi večkrat, je vredno biti pozoren.
Morda vedno privlačimo ljudi, ki potrebujejo veliko naše energije. Morda se vedno znajdemo v vlogi tistega, ki rešuje težave. Morda dolgo molčimo, nato pa kar naenkrat izbruhnemo. Morda vztrajamo v situacijah, ki nas izčrpavajo, ker se bojimo spremembe.
Gre za vzorec.
Vprašajmo se: »Kaj v meni prepoznava takšno situacijo kot nekaj običajnega?«
Tisto, česar ne opazimo pri sebi, pogosto upravlja naše odločitve
Človek lahko zelo dobro pozna svoje navade, hkrati pa ne vidi vseh razlogov, zaradi katerih jih ima.
Lahko rečemo: »Takšna/en pač sem.«
Toda včasih »takšna sem« pomeni samo: »Tako sem se naučil/a delovati.«
Če se vedno umikamo konfliktu, smo se morda nekoč naučili, da je varneje molčati. Če težko prosimo za pomoč, smo se morda navadili, da moramo vse narediti sami. Če se ob uspehu počutimo neprijetno, je mogoče, da smo globoko v sebi povezali izpostavljenost z nevarnostjo ali zavrnitvijo.
Takšni vzorci niso vedno zavestni in prav zato, jih ni mogoče vedno spremeniti samo z močjo volje. Najprej jih moramo sploh opaziti.
Če nekdo dolgo živi v napetosti, hitenju in stalni pripravljenosti na nove težave, se lahko takšen način življenja začne zdeti normalen. Mir je lahko celo nenavaden. Ko se končno nič ne dogaja, človek ne zna več povsem sproščeno počivati.
Zato nekateri ljudje nehote znova ustvarjajo situacije, v katerih je veliko dogajanja, reševanja in napetosti ali kot radi rečemo drame.
Ne zato, ker bi si želeli trpljenja, ampak ker je njihov sistem na takšen način delovanja navajen.
Tudi v taoizmu je pomembno, kako se človek premika skozi življenje
Taoistični pogled na življenje človeka spodbuja, da ne gre nenehno proti sebi in toku življenja. Ena od pomembnih idej taoizma je wu wei, ki jo pogosto prevajamo kot delovanje brez prisile oziroma delovanje brez nepotrebnega upiranja.
To pomeni, da se naučimo prepoznati, kdaj se z življenjem nenehno borimo in kdaj lahko delujemo bolj usklajeno s tem, kar se v nas in okoli nas dogaja.
Tudi pri ponavljajočih se življenjskih situacijah je lahko koristno vprašanje: ali se vedno znova trudim popraviti zunanje okoliščine, ne da bi pogledal, kaj se dogaja v meni?
Če vedno zamenjamo ljudi, službo, okolje ali načrte, vendar s seboj odnesemo enak način razmišljanja in odzivanja, se lahko zgodba presenetljivo hitro ponovi.
Sprememba se pogosto začne z majhnim »ne«
Namesto da takoj rečemo »ja«, se vprašajmo, ali si tega res želimo. Namesto da takoj prevzamemo odgovornost za tujo težavo, počakajmo. Namesto, da svoje mnenje zadržimo zase, ga mirno izrazimo. Namesto da izberemo tisto, kar je vedno najbolj varno, se vprašajmo, kaj bi izbrali, če nas ne bi vodil strah.
Majhne spremembe so pomembne zato, ker počasi spreminjajo naš običajni način odzivanja.
In ko se spremeni naš odziv, se lahko sčasoma začnejo spreminjati tudi situacije, v katerih se znajdemo.
Ne potrebujemo novega življenja, ampak nov način gledanja nanj
Ko človek ugotovi, da se mu določene zgodbe ponavljajo, lahko dobi občutek, da je z njim nekaj narobe.
Toda ponavljajoči se vzorec ni nujno dokaz, da je človek neuspešen. Lahko je pravzaprav povabilo k večji zavesti.
Kar se ponavlja, nam nekaj kaže. Lahko preprosto pokaže, katero področje svojega življenja še vedno živimo na avtomatiziran način.
Morda je to odnos do sebe. Morda postavljanje meja ali strah pred zavrnitvijo. Morda potreba po nadzoru ali prepričanje, da moramo svojo vrednost vedno znova dokazovati.
Ko to začnemo prepoznavati, se zgodi nekaj pomembnega: med dogodkom in našim odzivom se pojavi prostor. In prav v tem prostoru se začne možnost izbire.
Ko se boste ponovno znašli v situaciji, za katero boste pomislili: »Ne morem verjeti, spet se mi dogaja isto«, se ne ustavite samo pri vprašanju, zakaj se vam to dogaja, ampak poglejte nekoliko globlje.
Kaj sem tokrat naredil enako kot prejšnjič? Kaj sem spregledal? Kje sem preslišal sebe? Česa me je bilo strah? In predvsem – kaj bi lahko naslednjič naredil drugače?
Morda boste ugotovili, da se življenje ni vedno vrtelo v istem krogu zato, ker se okoliščine niso hotele spremeniti. Morda ste bili vi tisti, ki ste vedno znova vstopali skozi ista vrata.
