Včasih zelo dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, pa tega kljub temu ne spremenimo. Vemo, da bi morali manj delati in več počivati, da nas določen odnos izčrpava, da bi morali postaviti mejo ali da bi bilo dobro opustiti neko navado, ki nam že dolgo ne koristi, vendar se čez nekaj dni, tednov ali mesecev ponovno znajdemo v popolnoma enaki situaciji.
Takrat si pogosto obljubimo, da bo naslednjič drugače, vendar pride običajen dan, običajna situacija in z njo tudi naš običajni odziv. Ponovno naredimo nekaj, za kar smo si že tolikokrat rekli, da tega ne bomo več, potem pa se začnemo spraševati, zakaj se tako težko spremenimo, čeprav vendarle zelo dobro vemo, kaj bi bilo za nas bolje.
Potem pa še postanemo neprijazni do sebe in si začnemo govoriti, da nimamo dovolj discipline, da smo preveč šibki, da se ne znamo držati svojih odločitev ali da imajo drugi preprosto več volje. Toda naše vedenje je veliko bolj zapleteno, kot je videti na prvi pogled, saj pri njem ne sodelujejo samo zavestne odločitve, ampak tudi navade, pretekle izkušnje, čustva, strahovi in način, kako smo se skozi leta naučili odzivati na določene situacije.
Človek se pogosto oklepa tudi tistega, kar mu ne koristi
Eden od razlogov, zakaj se tako težko spreminjamo, je precej preprost, čeprav ga ni vedno lahko sprejeti: tudi nekaj, kar nam škodi, je lahko za nas poznano. Če smo dolga leta živeli v določenem načinu delovanja, se nanj navadimo in težko si predstavljamo, kako bi bilo drugače.
Če je nekdo navajen, da mora vedno poskrbeti za vse druge, se mu lahko zdi povsem običajno, da svoje potrebe prestavlja na zadnje mesto. Če je nekdo že dolgo vajen napetih odnosov, lahko miren odnos na začetku celo doživlja kot nekaj nenavadnega, ker ne vsebuje t.i. drame. Če smo odraščali s prepričanjem, da moramo biti močni in da ne smemo pokazati, da česa ne zmoremo, bomo morda tudi kot odrasli zelo težko prosili za pomoč, čeprav jo potrebujemo.
To ne pomeni, da si želimo takšnega življenja. Pomeni samo, da je naš notranji svet takšen način delovanja prepoznal kot nekaj znanega.
In poznano je za človeka pogosto lažje obvladljivo kot nekaj, česar še ne pozna.
Zato lahko nekdo zelo dobro ve, da ga določena situacija izčrpava, vendar se je kljub temu oklepa, ker mu je sprememba še bolj neznana in zato bolj strašljiva.
Naše navade se sčasoma zgodijo skoraj brez razmišljanja
Pomislimo samo na vsakodnevne stvari, ki jih počnemo avtomatično. Zjutraj vstanemo, posežemo po telefonu, preverimo sporočila, pripravimo kavo, se odpravimo v službo in skozi dan opravimo številne stvari, o katerih sploh ne razmišljamo več. Naš način življenja je sestavljen iz velikega števila ponavljajočih se dejanj in prav zato, lahko tudi vedenje, ki nam ni več koristno, postane zelo avtomatizirano.
Če se ob stresu vedno umaknemo, bomo to naredili tudi naslednjič, ko bo situacija neprijetna. Če smo se navadili, da na vsako prošnjo odgovorimo pritrdilno, bomo zelo verjetno rekli »ja« tudi takrat, ko smo že izčrpani. Če ob težavah takoj začnemo razmišljati o najslabšem možnem scenariju, bo tudi naslednji problem hitro sprožil enak miselni proces.
Takrat ne sprejemamo več popolnoma nove odločitve, ampak sledimo poti, ki smo jo že večkrat prehodili.
Prav zato, sprememba zahteva nekaj več kot samo odločitev, da bomo od danes naprej drugačni. Potrebujemo tudi nov način odzivanja, ki ga moramo sprva zavestno ponavljati, dokler ne postane bolj naraven.
Včasih nas pri spremembi ne ustavi lenoba, ampak strah
Veliko odločitev, ki jih odlašamo, je povezanih s strahom pred tem, kaj bo sledilo.
Lahko zelo dobro vemo, da bi morali zapustiti odnos, ki nas izčrpava, vendar nas je strah osamljenosti. Lahko vemo, da bi morali zamenjati službo, vendar nas skrbi, ali bomo našli kaj boljšega. Lahko bi želeli povedati, kaj v resnici čutimo, vendar se bojimo, da bo druga oseba zaradi tega odšla. Lahko bi želeli začeti nekaj novega, vendar se bojimo, da nam ne bo uspelo.
V takšnih primerih ni problem v tem, da ne vidimo rešitve. Pogosto jo vidimo zelo jasno, vendar se nam posledice spremembe zdijo bolj negotove kot posledice tega, da ostanemo tam, kjer smo.
Tudi če nam trenutno življenje ne ustreza, vsaj vemo, kaj lahko pričakujemo.
Zato lahko ljudje včasih presenetljivo dolgo ostajajo v situacijah, za katere sami vedo, da jih ne osrečujejo.
Nekatere navade nam kljub vsemu nekaj dajejo
Ko želimo spremeniti neko vedenje, pogosto gledamo samo na njegovo slabo stran. Vemo, da nam škodi, zato pričakujemo, da bi morala biti odločitev za spremembo preprosta. Toda, če pogledamo nekoliko globlje, lahko ugotovimo, da nam je to vedenje hkrati tudi nekaj dajalo.
Če zvečer več ur gledamo televizijo ali telefon, nam to lahko omogoči, da za nekaj časa pozabimo na skrbi. Če se izogibamo neprijetnemu pogovoru, se vsaj za trenutek izognemo napetosti. Če vedno prevzamemo delo nase, imamo občutek, da bomo stvari vsaj naredili tako, kot je treba. Če imamo potrebo po nadzoru, nam ta lahko daje občutek varnosti v situacijah, kjer se sicer počutimo negotovo.
Težava je v tem, da je ta korist pogosto kratkotrajna, posledice pa lahko trajajo veliko dlje.
Če želimo neko navado zares spremeniti, zato ni dovolj, da si samo prepovemo določeno vedenje. Koristno je pogledati tudi, kaj smo z njim pravzaprav poskušali dobiti. Če nam je nekaj pomagalo pri sprostitvi, moramo najti drug način, kako se umiriti. Če smo se z umikanjem izogibali konfliktom, se moramo postopoma naučiti, kako lahko ostanemo v neprijetnem pogovoru, ne da bi se počutili ogrožene.
Ko razumemo funkcijo nekega vedenja, postane sprememba nekoliko bolj smiselna.
Tudi telo se lahko navadi živeti v napetosti
Če smo dolgo časa pod pritiskom, lahko postane napetost tako običajna, da jo začnemo doživljati kot normalen del življenja. Šele, ko se za nekaj časa umiri, morda opazimo, kako zelo smo bili v resnici ves čas napeti.
To se lahko kaže na različne načine. Nekdo težko zaspi, čeprav je utrujen, drug ima občutek, da ves čas nekaj čaka, tretji se težko zares sprosti tudi takrat, ko ima prost dan. Nekateri ljudje imajo nenehno napete mišice, hitreje izgubijo potrpljenje ali težko odložijo občutek, da morajo še nekaj narediti.
To seveda ne pomeni, da je vsak telesni simptom posledica čustev ali stresa, saj imajo lahko podobne težave številne druge vzroke. Vseeno pa lahko dolgotrajen stres vpliva na delovanje telesa in na naš način odzivanja, zato je pri večjih spremembah smiselno razmišljati tudi o tem, v kakšnem stanju smo večino časa.
Če od sebe ves čas zahtevamo več, kot lahko zmoremo, potem morda ne potrebujemo še več discipline, ampak nekoliko drugačen način življenja.
Zakaj nas sprememba včasih sprva celo vznemiri
Morda se sliši nenavadno, vendar nas lahko tudi dobra sprememba na začetku spravi iz ravnotežja.
Če smo vse življenje ugajali drugim in se nenadoma začnemo postavljati zase, bomo morda občutili krivdo. Če smo vedno vse nadzorovali, nas bo opuščanje nadzora lahko prestrašilo. Če smo bili navajeni na nenehno delo, nam bo počitek sprva lahko povzročal nelagodje.
Človek pogosto pričakuje, da bo po pravi odločitvi takoj občutil olajšanje, vendar to ni vedno tako. Včasih se moramo najprej navaditi na nov način življenja, šele potem lahko začutimo njegove prednosti.
Taoizem na spremembo gleda nekoliko drugače
Zanimiv pogled na spreminjanje sebe lahko najdemo tudi v taoistični tradiciji, kjer je veliko govora o ravnovesju, prilagajanju in tem, da ne delujemo ves čas proti naravnemu toku stvari. Koncept wu wei se pogosto prevaja kot delovanje brez prisile oziroma kot način delovanja, pri katerem ne uporabljamo več sile, kot je potrebujemo.
To ne pomeni, da samo čakamo in ničesar ne naredimo, temveč da se spremembe ne lotevamo vedno kot boj proti samemu sebi.
Če si vsak dan govorimo, da smo premalo disciplinirani, da moramo biti drugačni in da se moramo končno spraviti v red, lahko ustvarimo še več notranjega odpora. Če pa začnemo opazovati, kdaj se določen vzorec pojavi, kaj ga sproži in kaj takrat v resnici potrebujemo, lahko počasi najdemo način, kako se odzvati drugače.
Kaj se skriva za tem, česar ne moremo spremeniti?
Ko se ponovno znajdemo pri vedenju, za katerega dobro vemo, da nam škodi, se je zato morda bolj koristno vprašati, kaj nam to vedenje prinaša, kot pa zakaj smo spet naredili isto.
Morda nam daje občutek varnosti, morda se z njim izognemo neprijetnemu občutku, morda nam omogoči, da za nekaj časa ne razmišljamo, morda nam daje občutek nadzora ali pa preprosto ne poznamo drugega načina.
Ko to razumemo, se odpre naslednje vprašanje: ali lahko isto potrebo zadovoljimo drugače?
Tudi po velikih notranjih spremembah bomo imeli dneve, ko bomo ravnali po starem. Ponovno bomo rekli »da«, čeprav bi morali reči »ne«, kdaj bomo odlašali, se preveč obremenjevali ali se vrnili k navadi, za katero smo mislili, da smo jo že pustili za seboj.
Razlika je v tem, da bomo naslednjič vzorec prepoznali prej in lahko tudi prej ravnali drugače.
