Zgodba, ki se je izlila skozi mene, bi lahko bila tudi tvoja. Vsi smo nekoč sanjali velike sanje in doživeli tudi velika razočaranja. Če se te dotakne, naj ti prinese zdravljenje.
Stala sem na vrhu čudovitega griča. Pod mano je ležala pokrajina, uničena. Drevesa razruvana, tla poteptana, blatna. Ničesar ni ostalo. Nekoč velike sanje, upi, vizije in načrti so sedaj postali le blatno polje. Pogorišče mojih sanj.
Še vedno sem lahko videla, kaj vse bi lahko zraslo iz te rodovitne zemlje. Čutila sem, kako nas narava podpira, kako so prav tukaj zbrane energije, da bi lahko kar najbolje izkoristili vse, kar nam je bilo dano. Kako veličastno bi lahko bilo vse, kar smo si nekoč dovolili sanjati.
A iz vseh sanj, vizij, načrtovanj in skupnih obljub je ostalo le blatno pogorišče.
Nič od tega, kar sem načrtovala, se ni obneslo. Ljudje, katerim sem zaupala, na katere sem se naslonila in s katerimi sem sanjala, so se elegantno umaknili in se posvetili svojim lastnim zgodbam, travmam in bolečinam. Niso začutili skupnega poslanstva. Skupne vizije, ki bi jo lahko ustvarili le tako, da bi stopili skupaj. Za isti cilj. Za isto vizijo. Za nekaj, kar je veliko večje od vsakega posameznika.
Ko so začela padati drevesa, ko so drugi teptali moje sanje, sem panično opazovala, kako se pred mojimi očmi ruši vse, v kar sem tako močno verjela. Nisem videla izhoda. Nisem videla smisla. Nisem našla pravega načina, kako se odzvati na situacijo, ki je počasi, a vztrajno uničevala vse, kar smo nekoč skupaj gradili.
Večkrat, ko sem bila na robu osebnega zloma, si nisem dovolila, da bi si čisto zares priznala, da je to moj neuspeh. Da teh sanj, ki sem jih sanjala skupaj z drugimi, nikoli ne bomo uresničili. Da načrti, ki bi lahko tako zelo podprli vse nas, ne bodo nikoli zaživeli. Da naša pot ne bo nikoli več skupna.
In ko se je v meni začelo drobiti in lomiti vse, kar sem imela za sveto, si nisem dovolila žalovati.
Kajti do zadnjega sem se trudila držati našo vizijo budno. Jasno. Živo.
Ker je bila več kot mi sami. Ker ni bila namenjena le nam, temveč človeštvu. Vsem tistim, ki prihajajo za nami. Ker sem v njej videla nekaj tako veličastnega, tako čistega, da si nisem mogla predstavljati, da bi jo preprosto izpustila.
In morda sem prav zato tako dolgo vztrajala. Tudi takrat, ko ni bilo več nikogar, ki bi stal ob meni. Ko sem sama poskušala držati pokonci drevesa, katerih korenine so bile že zdavnaj izruvane.
A končno sem si morala priznati. Da nisem bila pripravljena.
Na to veličino. Na to moč. Na ta nov pristop k sodelovanju, kjer ni prostora le za lastne potrebe, bolečine in zgodbe, temveč za nekaj, kar nas vse presega.
Kajti veliko lažje bi bilo pokazati s prstom na druge. Na tiste, ki so odšli. Na tiste, ki niso zmogli. Na tiste, ki so s svojimi dejanji teptali nekaj, kar je bilo meni tako zelo sveto.
A tudi jaz nisem zmogla. Ne tako, kot sem si želela. Ne z močjo, za katero sem verjela, da jo imam.
Zato sedaj nežno zapiram vrata.
Zaključujem dušne pogodbe. Izpuščam pričakovanja. Izpuščam ljudi. Izpuščam svojo potrebo, da bi še zadnjič poskušala rešiti nekaj, kar že dolgo ne obstaja več.
In si končno dovolim biti tukaj.
Na tem pogorišču.
Sama.
Brez potrebe, da bi karkoli popravljala. Brez potrebe, da bi iz blatne zemlje na silo ponovno ustvarjala življenje. Brez potrebe, da bi še komu razlagala, kako čudovito bi lahko bilo, če bi le zmogli stopiti skupaj.
Sedaj si dovolim žalovati. Za sanjami. Za ljudmi. Za skupno potjo, ki se je končala drugače, kot sem si predstavljala.
Morda bo zopet prišel čas, ko me bo duša poklicala, da ustvarim nekaj veličastnega. Nekaj večjega, kot sem jaz sama. Morda bodo v moje življenje ob pravem času prišli pravi ljudje, ki bodo to idejo začutili, jo podprli in ji dali krila.
Kajti še vedno verjamem, da lahko le skupaj ustvarimo nekaj večjega, kot smo mi sami.
A sedaj ni čas za to.
Sedaj se odmikam in dovolim tej pokrajini, da zopet postane divja. Da jo narava vzame nazaj. Da jo neguje tako, kot le ona zna. Brez hitenja. Brez načrtov. Brez pričakovanj. Da dež počasi spere blato, da veter odnese, kar je ostalo, in da zemlja v svojem ritmu ponovno zadiha.
Morda bo nekoč prav tukaj zopet zraslo nekaj čudovitega. Morda povsem drugačnega od vsega, kar sem si predstavljala.
Moje srce je bogatejše za izkušnjo. Za jasnost. Za ljudi, ki so mi pokazali, kje v tem trenutku sem in kaj dejansko potrebujem, da lahko ustvarim čudež.
Hvaležna sem za čisto vsakega. Tudi za tiste, ob katerih je najbolj bolelo. Tudi za tiste, od katerih sem pričakovala največ. Kajti vsak mi je na svoj način pokazal delček mene, ki ga prej nisem zmogla videti.
In danes ne želim več iskati krivcev. Ne želim več dokazovati, kdo je imel prav in kdo bi moral narediti več.
Želim si le miru.
Hvaležna sem, da gre moja duša dalje. Neobremenjeno. Brez potrebe, da bi s seboj nosila razruvana drevesa, poteptano zemljo in vse neizpolnjene obljube.
Da se je krog zaključil.
Da smo si vsi predali vse, kar je bilo za predati.
In ko še zadnjič pogledam na pokrajino pod seboj, v meni ni več potrebe, da bi jo reševala.
Le tiha žalost. In globoka hvaležnost.
Kajti čeprav se moje sanje niso uresničile, so bile resnične. Živele so v meni. Me vodile, učile, odpirale in spreminjale.
In tega mi nihče ne more vzeti.
Počasi se obrnem in odidem.
Za seboj pustim pogorišče svojih sanj.
S seboj pa odnesem vse, kar so me naučile.
Vir slike: AI










