Dogodki minulega dne so vzpodbudili moja razmišljanja o človeku in človeškosti. Pričelo se je že zgodaj zjutraj, na nedolžnem sestanku, ki je vsake toliko potreben, vendar je bolj namenjen informiranju in seznanjanju prisotnih o preteklih dejanjih in delovanju institucije. Dva mlajša moška, predstavnika najvišje uradne institucije našega mesta, povabljena da prisostvujeta, sta ves čas s skrajnim posmehom in prezirljivim odnosom do ostalih prisotnih izkazovala, kako pomembna sta. Ob zavijanju z očmi in vzdihih kolegov in kolegic sem spregovorila, in ju pozvala, naj prenehata s ponavljanjem enih in istih besed, saj s svojim načinom uničujeta konstruktivno debato in vsem nam kratita dragoceni čas. Nakar se je iz ust enega name vsul plaz žaljivk in osornih besed, drugi pa mu je seveda pritegnil. Ostala sem brez besed, saj sem pomislila na zlata vreden pregovor ”Molk je zlato”, se nasmehnila in počakala, da se je sestanek zaključil. Dogodek je porajal številna vprašanja: Kakšni ljudje vodijo moje mesto? Zakaj nihče od prisotnih ni besedno pristopil in me podprl, glede na zgražanja vseh? Kaj je v človeku ostalo še dobrega, človeškega? Zakaj je potreba po izkazovanju svoje pomembnosti s pomočjo poniževanja sogovornika postala vse prepogosta praksa?
Isti dan sem poslušala izpoved učiteljice, kako naporno je postalo njeno delo. Osnovna težava je postala vedenjska problematika otrok. Pomanjkanje spoštovanja, solidarnosti in prijateljstva so prevladali nad iskanjem znanja in kvalitetnim delom učnega procesa. In smo tukaj, kjer smo.
Dnevno poročanje medijev o gospodarski in finančni krizi manipulativno zavaja ljudi, saj izhaja iz napačne predpostavke. Predpostavke, da bo gospodarska moč dvignila nivo kvalitete življenja in posledično se vsak državljan bori zgolj za čim boljši zaslužek, pa četudi si sredstva zagotovi na nepravičen način.
Gradnja hiše (ali kateregakoli drugega objekta) se bo vedno pričela pri nastanku temeljev in nadaljevala do strehe. Prav tako se družba gradi na podlagi temeljev, na osnovi posameznika. Osnovna celica vsakega izmed nas je družina, v najožjem smislu. In tukaj je začetek izhoda iz vseh mogočih kriz, ki nas pestijo. Globalna težava je namreč kriza vrednot. Kritika drugih, iskanje krivcev, pritoževanja, nestrpnost do drugačnih, izkazovanje nespoštovanja, pomanjkanje čuta za sočloveka in agresija vsekakor niso ustrezne sestavine recepta, ki bi nas ”potegnile” iz krize. Zato je nujen miselni preobrat v smeri oživljanja osnovnih vrednot, ki so jih tako cenili in poudarjali že stari Grki (Platon, Aristotel). Potrebno je prevetriti svoje srce, poiskati tisto dobro, kar je v njem, in to dobro vzgajati in prenašati na svoje potomce. Dejanja so namreč to, kar zares šteje.
