IZBIRA VSEH IZBIR

OGLAS

Vse življenje smo postavljeni pred nekakšno izbiro. Čeprav smo velikokrat v dilemi glede tega, ali svobodna volja sploh obstaja, pa nam izkušnja izbiranja v vsakdanjem življenju ne uide. Zakaj je to potrebno? No, saj ni. Ampak dejstvo, da izbira obstaja in da se ji velikokrat nikakor ne moremo izogniti, ima vzrok v dualnosti sveta. Da je svet dualen, oziroma polariziran na dve skrajnosti, ni nikakršnega dvoma, saj je to stvar našega nenehnega izkušanja: svetloba – tema; toplo – mrzlo; veliko – majhno; ženska – moški; bogat – reven; veselje – žalost; ljubezen – strah; dobro – zlo… Skrajnosti, in vse vmes, je vsepovsod okoli nas toliko, da se jih niti ne zavedamo, saj nam je to popolnoma samo po sebi umevno. Drugačnega sveta si preprosto ne znamo predstavljati. Nič čudnega torej, do smo »odkrili« koncepte kot so dobro – slabo in lepo – grdo ter, da so nam nekateri ljubši. Ampak večinoma pa se skrajnostim vendarle izmikamo (bodisi sami, ali pa poskrbi za to že družba z zgodnjim »usmerjanjem«) in se najbolj varno počutimo umeščeni nekje v sredini. Varno pa ne pomeni lažje. Na stres, ki ga povzročajo razne sile, ki nas vlečejo zdaj sem zdaj tja, se »navadimo«, oziroma, nezavedno ustvarjamo nove in nove oklepe, da se prepričamo, da nam stres življenja ne more do živega.

Verjetno vsi poznamo iz izročil dve ultimativni (družbeni ali pa socialni, če se malo pošalim) skrajnosti: nebesa in pekel. Prav vse kulture in religije poznajo nekakšne različice o teh dveh skrajnih svetovih. In ker je v vsakem mitu ali legendi zrno resnice, si bom jaz upal iz tega izluščiti tisto, da lahko utemeljeno sumimo, da obstajajo svetovi, kjer dualnosti ni. Po našem najbližjem izročilu, v peklu zagotovo ni dualnosti – tam je le zlo. In v nebesih zagotovo ni dualnosti – tam je le dobro. Vendar pa ne bomo razglabljali o krščanskih nebesih in peklu, ampak gremo od tu dalje z idejo o obstoju ne-dualnih svetov. Kakšne izkušnje imamo v naših življenjih? Seveda, dobre in slabe, kakopak, če pa živimo v dualnem svetu. Ampak, dejstvo, da smo ves čas v polju velike napetosti med dvema skrajnostma, kar je zelo stresno, nam zagotovo sporoča, da dualni svet v neki vesoljni hierarhiji ni visoko, da so ne-dualni svetovi, kjer ni sil, ki nas hočejo »razparati«, višje. Kako priti v te svetove? Hmm? Ima to kakšne veze s skrajnostmi? Kjer točka skrajnosti vedno pomeni odsotnost nasprotne sile? Čeprav dandanes nočemo več verjeti v nebesa in pekel, pa nam vseeno religije dajo slutiti, kako se rešiti dualnosti, ali ne? (Čeprav se le ena od obeh možnost popularizira odkrito, druga pač prikrito.) Ali to vendarle pomeni, da se moramo truditi za »nebesa«, biti ves čas krepostni in po »božji postavi«? Ali pač grešiti kolikor mogoče in tako priti v »pekel«? (Kaj? Da bi bil pekel pozicioniran višje od našega sveta?) Je mogoče, da sta res to dva načina, da se odrešimo? Paradoksalno morda, ampak ja, v bistvu je to precej blizu resnici! Ampak, ne z vsesplošno predstavo o nebesih in peklu. Za naše razglabljanje bo treba nebesa in pekel na novo definirati, oziroma, najti tisto tuzemsko ravnanje, ki nas bo pripeljalo v nekaj, kar pavšalno rečemo nebesa (ali pekel). In res, v naši naravi odločanja lahko najdemo tisto, kar nas pod določenimi pogoji polarizira, ali če hočemo, pritegne bliže eni ali drugi skrajnosti.

OGLAS

Za trenutek stopimo korak nazaj. Kako, v veliki meri, zgleda povprečno človeško ravnanje? Mislim, da se ne zmotim veliko, če rečem, da bolj kot ne iščemo »easy way«, če se da; brez večjega razmisleka, brez pretiranega vključevanja zavesti. Kaj pa, če bi za spremembo naredili obratno: vključili zavest, razmislili? Ampak kaj bi nas v to sililo? Edino, česar se spomnim je to, da je to dober start za začetek lastnega zavestnega polariziranja in s tem odrešitve od dualizma. No, to ni le edino; to je hkrati tudi vse! Vklopimo zavest in krmarimo zavestno. Zdaj samo dorečimo še, kako in kam krmarimo? Stojimo na križišču, do katerega bom moral pripeljati še nekaj konceptov, da bomo lahko z njimi združeno nadaljevati. Gre za koncepte, ki niso podprti izkustveno, ampak zgolj idejno; ali se nam zdi sprejemljivo, ali pa ne.

Zakaj je najvišji stvarnik ustvaril svet? Da bi izkusil sebe skozi svojo stvaritev. V večih zaporednih delitvah se je razdelil na neštevilno individualiziranih delov (kot da bi zlomili ogledalo na mnogo koščkov; v vsakem koščku lahko vidimo pomanjšano, a še vedno celotno sliko), preko katerih mu je predan destilat izkušenj, ki so jih doživeli vsi individualizirani deli od najnižjega do najvišjega nivoja. Tisti, ki poznate idejo rekurzije (poznana tehnika reševanja problemov v informatiki, matematiki, ki bi jo lahko poenostavljeno razložil kot »deli in vladaj«), si lahko predstavljate, kako to deluje. Najnižji nivo »opravi delo« in rekurzivno (to je povratno) vrne rezultat višjemu nivoju, ta rezultat vseh podrejenih nivojev sestavi in vrne rezultat spet višjemu in tako dalje, do izvora rekurzije.

Za stvarnikovo spoznavanje samega sebe preko individualiziranih delov sebe, sta možni, iz stvarnikovega stališča, dve enakovredni varianti. Vsak od nas (kot individualizirani del stvarnika) lahko spoznava/išče »boga« (torej samega sebe) preko sebe, v sebi, oziroma, z usmerjanjem pozornosti (ljubezni) nase, ali preko drugih, v drugih, oziroma z usmerjanjem pozornosti (ljubezni) na druge (individualizirane dele sebe). Na koncu koncev (ali začetku začetkov) smo vsi »jaz«. Ne glede na to, ali ljubim sebe, ali druge sebe, ljubim »mene«. Zato pa sta obe varianti enako sprejemljivi. In prav ta izbira metode, če je izbrana zavestno, predstavlja polarizacijo zavesti. Če se za časa življenja dovolj polariziramo, smo dualizma odrešeni. Če ne, kreiramo (oziroma naš višji jaz, ali naša duša – individualiziran del stvarnika na višjem nivoju, kot smo mi sami) drugo osebo s katero živimo naslednje življenje, kjer imamo spet novo možnost izbiranja ali nadaljevanja polarizacije.

Po domače: na voljo imamo dve izbiri. No, pravzaprav tri – čeprav tretje ni izbira, ampak stanje ne-izbire. To so: “sebičnost”, “sočutnost” in pa “udobje”. Ponavljam, prvi dve morata biti zavestni izbiri in v obeh primerih je potrebno veliko samo-discipline, sicer gre slej kot prej za nihaje in s tem za »izbiro« udobja. Takoj se postavi vprašanje, zakaj pa bi izbral sebičnost? Za polarizacijo je tudi to, kot smo videli, od stvarnika enakovredno sprejemljiva pot. Jaz osebno pa nisem prepričan, da želim biti v svetu, kamor se stečejo sami sebični ljudje. Si predstavljate kako deluje trop volkov? Trop za korist vsakega posameznika deluje kot celota, vendar znotraj tropa se dogaja nenehno preizkušanje moči. Nenehno in ponovno hierarhično razvrščanje (angleško »pecking order«), kar je gotovo stanje nenehnega stresa. No, tako nekako si jaz predstavljam sebični svet.

Če pa mislimo, da smo že izbrali sočutje, se vprašajmo, kako prenašamo sebične ljudi? Ker običajno mislimo, da imamo pravico sebične ljudi sovražiti. Vendar, če smo res izbrali pot sočutja, potem ne moremo sovražiti nikogar, niti sebičnih, saj so tudi ti predstavniki drugih individualiziranih delov stvarnika, torej nas samih. Ko smo enkrat našo osebno pot zavestno izbrali, s tem ni našega dela konec. S tem se še nismo znebili dualnosti. Nasprotno, to je šele začetek. Vedno znova in znova bomo na preizkušnji. Vedno znova v skušnjavi. Zato pa pravim, da je potrebno veliko samo-discipline.

Preprosti samo-test naše usmerjenosti lahko opravimo na cesti. Saj avto šofiramo nekako podobno kot življenje. Kako v večini primerov kot šofer ravnamo? Ali sploh opazimo pešca, ki želi čez cesto? In če ga, ali ga spustimo čez, ali pa se na hitro “odločimo”, da ga bo spustil čez nekdo drug za nami?

Hmmm. Življenje ni lahko, karkoli že izberemo (ali ne izberemo). Izbiranje pa nam tudi ne sme predstavljati bistva življenjske problematike, sicer bomo zamudili življenje samo. Zgoditi se mora naravno. Zgodi SE naravno – ko smo na izbiro pripravljeni. Na koncu pa vendarle vse skupaj malo poenostavimo: že če zavestno izbiramo poti, ki nam dvigujejo radost, smo gotovo na dobri poti polarizacije. Pa srečno.