V preteklem blogu sem pisal o egu. O tem, da ego sam po sebi ni nič negativnega. Da ego pravzaprav predstavlja našo osebnost, ki se manifestira skozi fizični um. Tisto, kar je večino časa odveč, če lahko tako rečem, je »stražar«. To je tisti del nas samih, ali našega ega, ki nas pretirano varuje. Ki nas hoče zaščititi pred vsakršno bolečino, bodisi fizično, psihično, čustveno in za ta namen ne pazi na izbiro sredstva varovanja, pa tudi o posledicah ne razmišlja. Učinek hoče takoj in zdaj. To, kar je stražarju »vredno« varovati, se seveda ujema z našimi globoko zakoreninjenimi prepričanji. Bralca vabim, da si prebere moj prispevek »O egu, ponosu in prijaznejšem svetu«, pa tudi prispevke pred tem, ki podajajo razmišljanja o naših prepričanjih in njihovem vplivu na naša življenja.
V tem prispevku poglejmo tematiko varovanja nas samih pa tudi »ustroja« naše psihe, iz drugačnega zornega kota.
Zagotovo se zalotite, da se pogovarjate sami s seboj. Da se nek del vas samih pogovarja z nekim drugim delom vas samih. Da »vam« »nekdo« v umu govori, in potem je tu »še nekdo«, ki hoče prvega utišati ali preglasiti. Ali pa da »vi« hočete preglasiti ali utišati »nekoga« v vašem umu. Morda ste se že kdaj vprašali, ali ste nagnjeni k šizofreniji? Pri podrobni analizi miselnih vzorcev bi le-te res lahko združili v več skupin. In zdi se, da bi vsaka skupina tudi zares lahko predstavljala svojo osebnost. Vendar ne. Vsi deli so vi in takšni samogovori niso prav nič neobičajnega. So odraz različnih energetskih vibracij, ki skupaj sestavljajo človeško energetsko telo. Enkrat je močnejša ena vibracija, drugič druga. V najbolj razčlenjenem primeru bi »prepoznali« kar 22 različnih skupin sorodnih vibracij in s tem tudi toliko naših »osebnosti«. To se ujema s številom različnih arhetipov, ki obstajajo v našem stvarstvu (arhetipi so lepo predstavljeni z veliko arkano tarot kart). Za naš namen razmišljanja se bomo osredotočili samo na skrajni vibraciji glede na polarizacijo duha (pozitiva polarizacija, ki jo še najbolje označuje sočutje in negativna polarizacija, ki jo še najbolje označuje sebičnost), vsako pa bomo ločili še po principu na moški in ženski princip. To so skupaj štiri osnovne vibracije. Štirje osnovni pristopi naše psihe k življenju in vsakdanjim izzivom. Dodajmo le še peti pristop, ki je nevtralno stanje.
Ste nagnjeni k obsojanju? H kritiziranju? Ne odgovorite prehitro z »ne«. Kajti zelo prefinjeno znamo obsojati sami sebe. Kritiziranje je samo bolj mili izraz za obsojanje, v resnici pa gre za enako energijo.
»Nikoli ne naredim tega dovolj dobro«. »Nisem zadovoljen s seboj«. »To bi lahko bilo opravljeno bolje«. »Kar si naredil, ni ničemur podobno«. »Precej dobro je, ampak če bi bilo zraven še to, bi bilo še bolje«. »Zakaj pa si narisal šest prstkov na rokah in tako majhno glavo«? »Ne zaslužim si…«. »Nisem vreden…«.
Kritike, namenjene sebi ali drugim, so lahko zelo direktne in očitne, lahko pa so zavite in prikrite. Ta del naše psihe bomo imenovali kar Kritik. V osnovi Kritik trosi laži o resnični naravi nas samih (ali drugih, ali česarkoli). Kritika bi lahko imenovali tudi mojster laži. Ni res, da si česa ne zaslužimo, da nečesa nismo vredni. Vredni smo prav vsega, kar nam življenje lahko prinese »pod noge«. Vredni smo prav enako, kot vsakdo drug. Očitamo si nesposobnost običajno ravno tam, kjer na nekem nivoju vemo, da nam je dosegljivo, a se bojimo poti do tja, ali celo uspeha. Včasih kritiku rečemo tudi perfekcionist.
Tisti, ki kritizira druge, tudi na lastno življenje gleda kritično, saj je to njegov način videnja. Kritiki so v sebi ubogi ljudje, saj so večno nezadovoljni, svojega nezadovoljstva pa niti ne prepoznajo, ali si ga ne priznajo. Kažejo se trdnega in močnega. Kritik je tudi stari princip očetovske vzgoje. Pa tudi princip oficirja. Način motiviranja s kritiziranjem. (Kaj to še sploh deluje? Pa ne mi reči.)
Pred čem nas hoče Kritik sploh obvarovati? Vsekakor se globoko pod kritiko skriva strah. »Raje kritiziram sam sebe, ker če me drugi, boli še bolj«. Kritiziranje je lahko tudi odraz večvrednostnega ali manjvrednostnega kompleksa (včasih ni mogoče ločiti med tem dvema). »Če sem boljši kot ti, ki si vreden kritiziranja, imam prednost pred tabo in bom bolje preskrbljen«. Kritiziranje je lahko strah pred odgovornostjo, strah pred lastnimi slabostmi, pa tudi zavist.
Kritik je predstavnik negativnega moškega principa. Poglejmo si še negativni ženski princip. Ste nagnjeni k ubiranju bližnjic? Instantnim rešitvam? »Lažjim« potem? Najprej nekaj naredite in potem se sami sebi opravičujete, ali se celo ponižujete? Potem ste v oblasti Zapeljivke. Zapeljivka je prevarant. Zapelje nas s prevaro in nas zvabi da naredimo nekaj, kar sicer ni v skladu z našim bistvom, pod pretvezo da ne gre za nič slabega in da bo na koncu vse dobro. Zvabi nas lahko tudi, da česa ne naredimo, kar bi bilo sicer prav. Za svojo odločitev najde sto opravičil. Najraje že takoj, še preden odločitev izvede.
»Prav je, če se kdaj zlažeš in prevaraš koga, saj bog ve da v resnici nikomur nočeš nič slabega«. »Saj cilj bo prinesel koristi tudi drugim, ne le tebi«. »Nič se ne bo poznalo, če si vzameš čisto malo tega, kar ni tvoje«. »To vsi počnejo in se s tem okoriščajo, zakaj ne bi še ti«.
Zapeljivka vedno opravičuje sredstva. Njeni nameni so dobri in cilj bo že »zbrisal« vse grehe narejene na poti. Prepričuje nas, da je to najlažja pot skozi življenje. Vendar pozor: »pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni«! Zapeljivka pa nas ne zavaja samo v dejanja, ampak tudi v besede in tudi misli. Prepriča nas, da imamo pravico nekaj direktno povedati. Ali misliti neke misli, ki so po naravi sebične. Obakrat pa gre najverjetneje za ponavljajoči vzorec vedenja. Zapeljevanje je tudi stari ženski princip vzgoje: »Če boš priden, dobiš bonbon«.
Kritik in Zapeljivka sta neverjetna talenta za manifestacijo naših negativnih prepričanj. Vedno znova nas postavljata pred skušnjavo, ali bomo podlegli nižjim vibracijam za dosego svojega (sebičnega) cilja. Oglašata se lahko tudi v paru. Zapeljivka nas prepriča v nekaj, ko pa je to narejeno, se oglasi Kritik. S samo-kritiko se spravimo v občutek krivde. Ker ta občutek nikakor ni prijeten, prikličemo Zapeljivko, da nas ponovno poskuša prepričati, da je vse prav, da poišče nova opravičila za storjeno. Kritik pa »seka« zraven še bolj. Izmenjava Kritika in Zapeljivke se dogaja zaradi uravnoteženja principov, vsekakor pa nam njun »dvoboj« pobere veliko energije.
Kaj narediti? Najpomembneje je, da v trenutku, ko se Kritik ali Zapeljivka oglašata, sploh prepoznamo »glasove« v umu. S tem, ko jih prepoznamo, oziroma se jih zavemo, jih ločimo od resničnih sebe, ki smo nevtralno stanje. Zavemo se, da smo se (spet) ujeli v miselne vzorce, ki ničemur v resnici ne koristijo in nikoli, pa res nikoli, ne prinesejo resnične dolgotrajne rešitve. Dobri so le za lastno maltretiranje. Ko postanemo »prisebni«, dobesedno postanemo Opazovalec. Mi, Opazovalec torej opazimo določeno aktivnost v umu, v našem primeru »glas« Kritika ali Zapeljivke, in dobro je, če takrat ozavestimo misel: »Glej ga prestrašenega Kritika, spet je pameten« ali: »Glej jo Zapeljivko, spet me hoče zavesti«. S tem bomo skoraj zagotovo brž odvzeli moč Kritiku in Zapeljivki. Če se še kar oglašata, samo opazujte dogajanje še naprej. Lahko si tudi rečete: »Me prav zanima, kaj vse si bo tokrat izmislil Kritik / izmislila Zapeljivka«. Ohranjajte vlogo Opazovalca kolikor le morete. Če vam to ne gre, nič hudega. Dokler se vam zdi da imate od Kritika in Zapeljivke kakršnokoli korist, tako dolgo se ne boste mogli ločiti od njiju. Če pa ste že uvideli, da ničemur ne koristita in imate motivacijo, da se ju znebite, ali vsaj čimbolj omilite njun vpliv, boste zagotovo vedno boljši v vlogi Opazovalca.
Naslednja stopnja pristopa psihe je pozitivna samo-motivacija. Tudi tu lahko ločimo moški princip: Ljubeči Oče, ki te podpira, opogumlja in vodi, ter ženski princip: Ljubeča Mama, ki te vzgaja, vzpodbuja, pohvali, zdravi. Ljubeča Starša sta vselej sočutna in brezpogojna.
»Čestitaš si lahko, dobro si opravil«. »Zdaj si zaslužiš počitek«. »Ja, ta ideja si zasluži pozornost, le naprej«. »Samo še malo zdrži, vse bo dobro«. »Prosi za pomoč, dva bosta lažje opravila«. »Glej, ta človek potrebuje pomoč«. »Če te osrečuje, je izbira prava«. »Še vse kaj drugega si zmogel in zagotovo boš tudi to«. »Si edinstven in neponovljiv«. »Stvarstvo te potrebuje, sicer ne bi obstajal«.
Za priklic Ljubečih Staršev je potrebno zavestno delo. Tisti, ki Ljubeča Starša prikliče, je v bistvu Opazovalec. Ko smo se enkrat »prebudili« v nevtralno stanje, torej v vlogo Opazovalca, nam lahko Ljubeča Starša pomagata izravnati duhovno polarizacijo, da se znebimo nizko vibrirajočega pogojevanja, ki smo ga sami nametali nase in nam jemlje energijo. Ko nevtraliziramo lastni negativizem, vidimo svet in izzive spet realno, zato so naši odzivi lahko bolj učinkoviti.
Biti vselej v stanju Ljubečih Staršev je po moje nerealno. Mislim pa, da za materialno življenje tudi ni smiselno, saj nas lahko preveč odzemlji. Paziti pa moramo tudi, da nista v ljubeča starša preoblečena Kritik in Zapeljivka, ker nas hočeta le odmakniti od resničnih problemov in nam s tem »olajšati« življenje. Moje mnenje je, da Ljubeča Starša uporabljajmo za »prvo pomoč«, sicer pa bi naj bilo stanje Opazovalca tisto pravo in običajno stanje naše psihe. Kajti stanje Opazovalca je tudi stanje meditacije – meditacije skozi življenje.
Ivan Horvat
