S specializacijo gre včasih tako daleč, na se zdi popolnoma na mestu Murphijeva opazka o znanstvenikih kot ljudeh, ki vedo vedno več in več o vedno manjšem in manjšem, dokler ne izvedo absolutno vsega o ničemer. Zato ni nič presenetljivega, če preberete v naslovu diplomske naloge ‘Karakterizacija in evalvacija avtohtonih tipov črne detelje.’ Človek se vpraša, kam to vodi.
Znanost nam bi naj pomagala razumeti svet in same sebe, da bi se lažje znašli v njem, da bi bili bolj srečni, da bi živeli v materialnem blagostanju ter raz,melis misel našega obstoja in cilj življenja. V 20. stoletju pa je opaziti, da se znanost razvija v popolnoma drugačni smeri. Glede na težnje v njenem razvoju gotovo ni neumestno trditi, da je postala sama sebi namen.
Kateri znanstvenik se resno sprašuje o svojem pravem jazu, o smislu življenja, o smrti, o pomenu materialnega sveta in našem naravnem položaju v njem? Taki so res redki. Večina jih je v povsem drugačnem filmu: fanatično se potapljajo vedno globlje v vodnjak področja, s katerim se ukvarjajo, v upanju, da bodo nekega lepega dne prišli do dna. A iskanja ni konca.
Že iz generacije v generacijo se učenjaki potapljajo vedno globlje in globlje, da so že pozabili na to, kje so sploh začeli. N začetku so želeli spoznati sebe, naravo in Boga. V nekaj tisoč letih pa so pozabili nase, pozabili na naravo, pozabili na Boga. Ne vidijo več, kako lepi so rosni travniki, obsijani z jutranjim soncem, kako vzneseno žvrgolijo ptice v gozdu, kako čarobno je biti v stiku z naravo; ne vidijo, da je svet mogoče opazovati tudi z drugačnimi očmi, z očmi srca.
Narava je živa, tudi ona ima dušo. Namesto, da bi živeli v sožitju z njo, jo brezobzirno ubijamo. Pozabili smo nanjo in se zazrli v svoj globoki vodnjak, polni upanja, da se v njem utegne skrivati zaklad znanstvenih ali kakšnih drugih najdb in z njimi povezanim dobičkom, sebičnim zadoščenjem in slavo. Izgubili smo se v labirintu vejic materialnega sveta, da ne vidimo več stebla drevesa, ne vidimo več njegovega smisla, njegove korenine.
Nič novega
Ta fenomen pa ni nič novega. Že na tisoče let nazaj so ljudje poznali večino znanstvenih Ved, ki jih poznamo danes, mogoče res ne tako natančno in sistematično, vendar dovolj dobro, da so si lahko z njimi pomagali v vsakdanjem življenju ter v filozofskem iskanju smisla in namena vsega, kar opažamo v tem svetu. Starodavne Vede, zapisi izpred 5000 let, na primer obsegajo znanje o vseh področjih, ki si jih lahko človek zamisli:
- Rig-veda – hvalnice bogovom (materialistična religija)
- Sama-veda – znanost o pravilnem recitiranju teh hvalnic (poezija)
- Jadžur-veda – znanost o praktičnem opravljanju žrtvovanj (povezanih s hvalnicami)
- Ajur-veda – znanost o naravnem zdravljenju
- Čarvaka-veda – znanost o zdravljenju s poudarkom na kirurgiji
- Dhanur-veda –znanost o vojskovanju
- Gandharva-veda –znanost o plesu in petju
- Džjotir-veda –znanost o astronomiji in astrologiji
- Upanišade –filozofska znanost o Absolutni Resnici
- Purane in Itihase –zgodovina in zemljepis vesolja
- Manu-samhita -pravni zakonik človeštva
Poleg tega v posameznih delih Ved najdemo besedila o pravu, trgovini, kmetovanju, arhitekturi, fiziki, umetnosti itd.
Nič ne manjka
Zelo zanimivo je, na primer, da so vedski strokovnjaki za sanskrt že pred več tisoč leti tako natančno in znanstveno opredelili jezikovna pravila, da so jih lahko sodobni jezikoslovci samo povzeli za njimi. Slovnična pravila so podana v tako mojstrsko skovanih aforizmih, da je Panini skrajno zapleteno sanskrtsko slovnico zapisal v neverjetno strjeni obliki, ki bi, natisnjena v formatu sodobnih knjig, zasedla več kot 35 strani.
Drugje v Vedah lahko beremo o vesoljnih prostranstvu ter planetih in zvezdah v njem. Zanimivo je, da se podatki o velikosti planetov in njihovih oddaljenosti od Zemlje, ki so podani v teh starodavnih besedilih, popolnoma ujemajo z meritvami sodobnih znanstvenikov. Pa pojdimo še v drugo skrajnost: Vede govorijo o najmanjših gradnikih materije, ki v treh parih tvorijo prvi zaznavni materialni delec- to se zelo dobro sklada s sodobno teorijo o kvarkih, gradnikih atomskih delcev.
Vedska arhitektura je zelo praktična in uči uporabo naravnih materialov za gradnjo trpežnih in obstojnih stavb, ki združujejo estetiko, funkcionalnost, uravnoteženost energetskih vplivov, skladnost z naravo, ugoden vpliv na človekovo počutje in zdravje, itn. V Indiji je veliko templjev in drugih zgradb zgrajenih po teh načelih, ki pričajo o dognanosti vedske arhitekture znanosti.
Ozrimo se še na področje filozofije. V Vedah je opisanih 6 glavnih filozofskih smeri: gnjana (logika), vaišešika (atomska teorija), sankhija (filozofija razločevanja materije in duha), joga (metoda samospoznavanja skozi strogo samodisciplino), mimasa (znanost o usmerjanju sadov delovanja) in vedanta (znanost o spoznavanju Boga). Glede na pojmovanje življenja v takratnem času ni začudujoče, da je bila filozofija, čeprav bolj eterična panoga, samo srce znanosti.
Rešitev uganke je…
Tudi Vede govorijo o številnih področjih znanja, kar človeka zlahka zmede. Utegne pomisliti, da so same veje njihov smisel. Danes v krogu poznavalcev vedske znanosti zelo prevladuje tendenca po selektivnem proučevanju posameznih vej in izključevanju določenih delov. Praktični vidik je že čisto zanemarjen, tako da se je preučevanje Ved razvodenilo na raven suhega teoretičnega razglabljanja.
Zanimivo pa je, da Vede jasno govorijo o skupnem namenu vseh svojih delov. Ta skupni namen je po Bhagavad-giti (2.46) kakor veliko jezero ali reka, v kateri lahko izpolnimo vse namene, katerim služijo majhni vodnjaki. Na reki lahko napojimo konja, se okopamo, operemo obleko in se nazadnje še z njeno vodo odžejamo. Če bi te iste štiri stvari hoteli narediti v koritu, bi potrebovali novo korito vode za vsako od teh opravil.
Tako tudi smisla vedskega znanja ne bomo našli v njegovih vejah, tudi če poznamo vse ali pa eno od njih do najmanjše potankosti. Našli ga bomo v prostranem jezeru vsega vedskega znanja. In kaj je to veliko jezero? Kaj je skupno deblo, iz katerega rastejo veje in vejice posameznih panog znanja?
Prava perspektiva
Vede v odgovoru na to vprašanje pravijo, da je to znanost o nas samih, znanost o samospoznavanju. Navodilo iz Ved je, da moramo najprej resnično poznati sebe. To pomeni, da moramo točno razumeti svoj položaj in zreti v svet s tega stališča. Šele tedaj bomo lahko videli svet v pravi luči. Če se vržemo v preučevanje vsega okoli nas, ne da bi dobro razumeli izhodišče, to se pravi samega sebe, bodo naši izsledki na precej majavih nogah. Če dognano spoznamo samega sebe, pa bomo takoj bolje spoznali tudi svet okoli nas, tudi če ga s stališča akademskega znanja poznamo le površno.
Prvi aforizem Vedanta-sutre pravi: ‘athato brahma džignjasa.’ To pomeni, da lahko zdaj, v človeški življenjskim obliki razumemo, da smo v resnici duhovne narave. Ne potratimo te priložnosti! Ko uvidimo, da so vsa ta živa bitja neznatno mahne duhovne iskre, ki niso ne Slovenec, ne Kitajec, ne belec, ne črnec, ne mačka ne golob, ne jablana ne tropotec, ne martinček ne piton, ne skuša ne postrv, lahko vsaj malo bolj objektivno razumemo svet, ki nas obdaja. Če nimamo za podlago tega skupnega izhodišča, temveč svoje omejeno subjektivno stališče, si bomo isti pojav razlagali na nešteto različnih načinov.
Slepci in sloni
Vede ta problem slikovito ponazorijo z zgodbo o slepcih, ki so vsak na svojem koncu tipali slona in skušali ugotoviti, kaj bi to utegnilo biti. Prvi je potipal rilec in dejal: ‘Gotovo gr za kačo!’ Drugi se je dotaknil trebuha in dejal: ‘Ne, ne, prej bo čoln.’ Tretji je stal pri nogi in seveda sodil drugače: ‘Po mojem je to steber,’ itn. Tako slepo tipanje ne more obroditi z zadovoljivim poznavanjem opazovanega predmeta. Slona bi lahko videli le s stališča na primerni razdalji in z odprtimi očmi.
Ta zaključek lahko navežemo tudi na sodobno znanost, da bi se lahko pravilno lotili preučevanja katere koli znanstvene panoge, bi najprej morali dobro razumeti samega sebe. Kakšna je vrednost izsledkov še tako velikega znanstvenika, z največjimi možgani na svetu, če pa še vedno misli, da je materialno telo- vreča kosti, krvi, mesa, žil, živcev in ne nazadnje možganov? Izhaja iz napačne predstave o samem sebi, zato so njegovi zaključki neogibno polni napak.
Če ne izhajamo iz prave osnove, da smo duhovna duša, ki prebiva v telesu, kakor v stroju iz materialne energije, bomo slepi za neštete resnice o tem svetu in bomo pri tipanju oziroma prizadevanju, da bi ga spoznali, gotovo prišli do napačnih zaključkov. Tako ne bomo prišli do dna vodnjaka.
Dno vodnjaka ni niti na drugem koncu univerzuma, niti znotraj kvarka, niti pod objektivom mikroskopa, niti v sedmi dimenziji, niti v vedskih himnah, niti v rajskem kraljestvu. Dno vodnjaka je v srcu slehernega izmed nas. Najde ga lahko vsakdo, potrebujemo le dobrega vodiča. Pred nami je v obliki vedskih spisov, zlasti Bhagavad-gite, krone vsega vedskega znanja. Proučimo to neprecenljivo knjigo in se postavimo na pravo stališče. Dno vodnjaka nam je bližje, kot si mislimo. Samo poiščimo ključ in odklenimo vrata v svoje srce.
