Ali znanost lahko razloži obsmrtna doživetja?

UVOD: Obsmrtna doživetja se v Sloveniji in po svetu še vedno pri mnogih uvrščajo med tabu teme. Sam sem se pred mnogimi leti prvič srečal s to temo pri branju Moodyjeve knjige “Life after life” (Moody, 1975). Avtorjeve navedbe so bile sicer prepričljive, vendar je bil ta pojav takrat videti preredek, da bi se z njim lahko resneje ukvarjali. Z izboljšanimi metodami oživljanja se število preživelih življenjsko nevarnih stanj povečuje. Hkrati pa se povečuje informacijska povezanost med ljudmi, tako da se o samem pojavu vse več piše v poljudni, v zadnjem času pa tudi znanstveni literaturi. Vse več je knjig, ki opisujejo številne, sicer bolj ali manj anekdotične primere obsmrtnih doživetij (Harpur in sod., 1997; Kubler-Ross, 1991; Moody in Kubler-Ross, 2001; Carter in Wells, 2001).

Ko sem se malo bolj (pa ne pretirano intenzivno) posvetil tej temi, sem v zelo kratkem času (en mesec) zvedel za pet obsmrtnih doživetij mojih prijateljev in kolegov (eden je izredni profesor, doktor tehničnih ved, druga je zdravnica, doktorica medicinskih ved, tretja je kolegica od prijateljice, četrta je pacientka od prijateljice, magistre medicinskih ved, in peta je moja sestra). Čeprav so to anekdotski primeri, pa dajejo slutiti, da je pojav pogostejši, kot si mislimo, le da mnogi o osebni izkušnji zaradi različnih razlogov ne govorijo.

Ker so se kopičila anekdotska pričevanja o obsmrtnih doživetjih, so znanstveniki začeli tudi z resnimi raziskavami. Večina raziskav je retrospektivnih, kar pomeni, da so bili pacienti zelo selekcionirani. Med dogodkom in raziskavo lahko poteče 5-10 let, kar močno zmanjša zanesljivost takih ocen. V retrospektivnih študijah so ocenili, da ima 43-48% odraslih in tudi do 85% otrok, ki so preživeli življenjsko nevarno bolezen, obsmrtno doživetje (Ring, 1980; Sabom, 1982; Morse, 1996). Naključna raziskava med več kot 2000 Nemci je pokazala, da je imelo 4.3% ljudi obsmrtno doživetje pri povprečni starosti 22 let (Schmied in sod., 1999).

OGLAS

Pred kratkim pa je bila objavljena tudi obsežnejša znanstvena študija, ki je obsegala 344 zaporednih (neselekcioniranih) pacientov iz desetih nizozemskih bolnišnic, ki so bili uspešno oživljeni po ustavitvi srca (van Lommel in sod., 2001). V naslednjem razdelku na kratko povzemam to raziskavo in njene ugotovitve. Znanost poskuša z različnimi teorijami razlagati pojav obsmrtnih doživetij (teorija odmiranja možganov, darwinska teorija, teorija halicunacije, teorija pomanjkanja kisika, teorija izgube osebnosti, teorija spomina na rojstvo itd.), vendar ima vsaka teorija svoje pomanjkljivosti.

Po drugi strani pa duhovne tradicije vzhoda in zahoda, velike svetovne religije ter v zadnjih nekaj desetletjih različna novodobna gibanja (New Age) ponujajo znanje, ki je konsistentno z opisi obsmrtnih doživetij. V tretjem razdelku bom na kratko opisal novodobno teorijo, ki je podkrepljena z mnogimi osebnimi izkušnjami, opisanimi v mnogih knjigah. Eden najbolj celovitih vidikov, ki so sistematično in empirično preverjeni, pa je prikazan v knjigah Michaela Newtona, doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta (Newton, 1994; 2000).

2 NIZOZEMSKA ŠTUDIJA

Namen nizozemske študije (van Lommel in sod., 2001) je bil ugotoviti vzrok obsmrtnih izkušenj in oceniti faktorje, ki vplivajo na pogostnost, globino in vsebino obsmrtnega doživetja.

V študijo je bilo vključenih 344 zaporednih (neselekcioniranih) srčnih bolnikov iz desetih nizozemskih bolnišnic, ki so bili uspešno oživljeni po tem, ko se jim je srce že ustavilo. Avtorji so primerjali demografske, medicinske, farmakološke in psihološke podatke pacientov, ki so poročali o obsmrtnih doživetjih in pacientov, ki niso imeli obsmrtnih doživetij po uspešnem oživljanju. V dolgoročni študiji sprememb žvljenjskih navad so primerjali obe skupini dve in osem let po uspešnem oživljanju.

Rezultati so pokazali naslednje. 62 pacientov (18%) je poročalo o obsmrtnem doživetju. Pojav doživetja ni bil povezan niti s trajanjem ustavitve srca ali nezavesti niti z načinom zdravljenja ali strahom pred smrtjo preden je prišlo do ustavitve srca. Pogostost doživetja je bila odvisna od definicije obsmrtnega doživetja in (statistično signifikantno) povezana s:

• starostjo pacienta,

• preživetjem po ustavitvi srca po prvem infarktu,

• več kot enem oživljanju v času bivanja v bolnici,

• prejšnjimi obsmrtnimi doživetji,

• problemi s spominom po daljšem oživljanju.

Globina (intenzivnost) obsmrtnega doživetja je bila povezana s:

• spolom pacienta,

• prejšnjim preživetjem po oživljanju zunaj bolnišnice

• strahom, preden je prišlo do ustavitve srca.

Tabela 1 prikazuje pogostost posameznih elementov obsmrtnega doživetja v nizozemski študiji. Pri tem nobeden od pacientov ni doživel zastrašujočega ali mučnega obsmrtnega doživetja.

Signifikantno več pacientov, ki so omeli obsmrtne izkušnje, je umrlo 30 dni po oživljanju (p<0·0001). Proces transformacije po doživetju je trajal več let in je bil drugačen kot pri preživelih pacientih, ki niso imeli obsmrtnega doživetja. Tabela 2 prikazuje signifikantnost razlik med obema skupinama 2 leti po oživljanju.

Avtorji so zaključili, da niso odkrili vzroka, zakaj je samo 18% pacientov doživelo obsmrtno doživetje po uspešnem oživljanju, čeprav se je starost izkazala kot delno povezana.

Po samo medicinski oziroma fiziološki razlagi (kot npr. cerebralna anoxia) bi morala večina pacientov, ki so bili klinično mrtvi, doživeti obsmrtno doživetje. Torej samo fiziološka oziroma medicinska razlaga ne zadošča. Tudi psihološka razlaga je malo verjetna, saj strah ni bil povezan s pogostostjo obsmrtnega doživetja. Edina povezava s pogostostjo obsmrtnega doživetja je kot kaže starost pacienta, kar se okvirno sklada s prejšnjimi študijami. Mlajši pacienti imajo bolj pogosto obsmrtna doživetja, otroci najpogosteje. Razlog za to je lahko tudi fiziološki: mlajši pacienti imajo več možnosti za preživetje, hkrati pa so njihove spominske sposobnosti boljše in si lažje zapomnijo obsmrtno doživetje.

Avtorji na koncu opozarjajo, da je treba upoštevati tudi teorijo o transcendenci zavesti, kjer v spremenjenem stanju zavesti identiteta, kognicija in čustva delujejo neodvisno od nezavestnega telesa, vendar zadržijo sposobnost nesenzorne percepcije, kar potrjujejo tudi vidna doživetja slepih med obsmrtnem doživetju (Grof in Halifax, 1977; Ring in Cooper, 1999).

3 NOVODOBNA RAZLAGA ŽIVLJENJA

V zadnjih nekaj deset letih se vse več ljudi vseh slojev, starosti, izobrazbe in situiranosti začenja ukvarjati z duhovnostjo na način, ki je neodvisen od ustaljenih norm in dogem svetovnih religij, kot so krščanstvo, islam, budizem, hinduizem in drugi. To gibanje, poimenovano tudi New Age (nova Doba), namesto dogmatičnih pravil, ki so se izoblikovala v zadnjih nekaj stoletjih in ki narekujejo vernikom, kaj je prav in kaj ne, vpeljuje precej duhovne svobode, kjer si lahko vsak sam izoblikuje svojo osebno religijo. Ta svoboda pa nikakor ne odpravi odgovornosti posameznika, saj vse smeri znotraj New Agea upoštevajo osnovna načela, ki so jih postavile že starodavne vede kot tudi veliki vzhodni in zahodni misleci.

3.1 Velika učenja vzhoda in zahoda

Duhovni pogled na svet je temelj vseh učenj velikih modrecev, pomembnih filozofskih šol in svetih tekstov vzhoda in zahoda: tako učenja Sokrata, Platona, Marka Avrelija, Epikteta, Seneke, Plotina in Giordana Bruna kot tudi učenja Bude, Konfucija in Zaratustre; tako stoične in pitagorejske šole, alkemije in astrologije kot bramanizma, joge in taoizma; tako egipčanske Knjige mrtvih kot indijske Bhagavadgite in tibetanskega svetega teksta, opisanega v Glasu tišine. Čeprav odstopajo v podrobnostih ter v pristopih in tehnikah duhovnih poti, imajo vsa učenja enake temelje in poglavitne skupne točke:

1. Človek je sestavljen iz osebnosti (ega, nižje narave) , individualne duše in enotnega duha (višje narave). Osebnost je sestavljena iz fizičnega telesa, življenjske energije (energijskega telesa), čustev (čustvenega telesa) in razuma (mentalnega telesa). Duh je sestavljen iz (višje, čiste) inteligence (modrosti), (brezpogojne) ljubezni (dobrote) in (svobodne) volje (moči). Duša je vmesni člen, ki povezuje osebnost z duhom (nekatera učenja se izogibajo besedi duša in večina učenj se izogiba besedi Bog, ker ju razum ne more spoznati).

2. Namen življenja je učenje modrosti in gojenje duhovnih vrednot: preprostosti, skromnosti in prave mere ponižnosti, sprejemljivosti, strpnosti in potrpežljivosti, vztrajnosti, iskrenosti in poguma, vere in zaupanja ter ljubezni in sočutja. Končni cilj je spoznati samega sebe in preko razsvetljenja (blaženosti, nirvane) združiti materialno z duhovnim, tako da učenec postane mojster modrosti, ki preseže svoj ego, vzpostavi nadzor nad svojo osebnostjo, živi duhovne vrednote in postane učitelj. Modrecu se razširi metafizično srce preko vseh ljudi in ne dela več razlik med ljudmi. Njegova zavest se razširi, da dojame, da smo vsi z vsemi povezani.

3. Temeljni princip, ki omogoča učenje in napredovanje na duhovni poti, je reinkarnacija: duša se spušča v (fizično) telo znova in znova, se uči in nabira izkušnje, dokler ne obvlada svoje osebnosti in ne doseže razsvetljenja.

Velika učenja niso bila nikoli nič novega, ampak samo odkrivanje starodavnih modrosti. Treba jih je doživeti in živeti, iskati in najti, ne samo sprejeti in absorbirati (kot danes potekajo učenja v šolah). Vsak sam odkriva resnico, ki ni opisljiva, ampak se jo da samo (individualno) začutiti – čeprav objektivno obstaja, jo je treba nujno subjektivno doživeti. Za razumevanje modrosti velikih učiteljev ni dovolj uporabljati logiko in razum, ampak jo je potrebno začutiti s srcem, intuicijo. Današnja filozofija je obdržala samo prvo, zaradi tega je seveda hudo omejena in ne more doseči starodavnih modrosti.

Seveda, kot v vseh smereh človeškega udejstvovanja, je tudi v New Ageu precej stranpoti, sprenevedanja, šarlatanstva itd. Vendar pa to ne spremeni osnovnih konceptov, kot so opisani zgoraj.

Kot je zgoraj opisano, je reinkarnacija rdeča nit, ki povezuje velika učenja vzhoda in zahoda. Kot taka je seveda konsistentna s teorijami o posmrtnem življenju in s tem tudi z obsmrtnimi doživetji. Bolj natančno opredelitev, kaj se dogaja po smrti, najdemo v mnogih novodobnih knjigah in člankih. Med najbolj natančne in presenetljive opise sodijo gotovo dela Michaela Newtona, doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta (Newton, 1994; 2000)

3.2 Življenje med življenji

Newton že več deset let deluje kot hipnoterapevt, ki klientom s pomočjo hipnoze pomaga odkrivati vzroke njihovih težav v (sedanjem) življenju. S pomočjo hipnoze Newton popelje klienta v preteklost. Pri tem se lahko klient vrne v poljubno starost sedanjega življenja, vendar se tu spomini ne končajo. Klient se lahko vrne v obdobja prejšnjih življenj – kar je sprva tudi Newtona begalo. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoge trditve o prejšnjih življenjih, ki so mu jih klienti pod hipnozo opisovali. In kar je lahko preveril, se je skladalo s pripovedmi klientov: imena oseb, krajev, datumi in opisi dogodkov ter celo datumi smrti v prejšnjih življenjih so ustrezali arhiviranim zgodovinskim dejstvom.

Newton se ni ustavil pri opisih prejšnjih življenj, ampak je popeljal kliente tudi v obdobje med dvemi življenji. Presenečen je odkril, da so si pričevanja na stotine klientov o življenju med dvemi utelešanji na zemlji sila podobna. V času življenja na »duhovni ravni«, brez fizičnega telesa, se duše združujejo v skupke, kot neke vrste razrede, ki jih vodijo izkušene duše – vodnice. V tem času duše skušajo čim bolj razumeti svoje izkušnje iz prejšnjega življenja in se pripraviti na novo učno nalogo – novo utelešanje. Na ta način je obdobje enega življenja na zemlji zgolj ena od »seminarskih nalog«, ki si jo duša sama v dogovoru s sorodnimi dušami in vodnico izbere z namenom učenja in napredovanja na duhovni poti.

Teorija življenja med življenji, kot ga opisujejo pripovedi klientov pod hipnozo, se sklada z obsmrtnimi doživetji v vseh točkah obsmrtnega doživetja, ki so podane v Tabeli 1:

1 zavedanje, da si mrtev: duša ponavadi hitro ugotovi, da ni več v telesu in da ne more komunicirati z »živimi« svojci;

2 pozitivna čustva: duše ob smrti doživijo različne travme, vendar je splošno vzdušje, ko se vrnejo spomini na svojo dušno skupino, zelo pozitivno in olajšujoče;

3 biti izven telesa: duša se premika po prostoru brez fizičnega telesa in to s hitrostjo misli; pri tem fizični predmeti (npr. zid) ne predstavljajo ovire;

4 premikanje skozi tunel: mnoge duše odhod iz telesa doživijo kot premikanje po tunelu, na koncu katerega jo pričaka luč, lahko pa tudi sorodne duše v likih umrlih sorodnikov, prijateljev itd.

5 komunikacija z lučjo: luč je osnovna oblika vsake vodnice, ki pa se lahko prikaže umrlemu tudi v drugačnih, bolj telesnih oblikah;

6 opazovanje barv: živopisane barve so značilne za duhovni svet in barve imajo tudi svoj pomen;

7 nebeška pokrajina: doživljenje nebeške pokrajine je odvisno od notranjega stanja duše, najpogosteje je pokrajina nebeško „svetla in pravljična“;

8 srečanje z mrtvimi osebami: sorodne duše dočakajo pravkar umrlo dušo v telesnih oblikah, kot jih je poznala v pravkar končanem življenju – to duši olajša prehod v duhovni svet;

9 pregled življenja: ko se duša sreča s svojo vodnico, jo ta takoj ali po določenem času odpelje na prostor, kjer se zgodi pregled živlenja ki ga opisujejo tudi mnoge duhovne tradicije) – duša si ogleda svoje dobre in slabe poteze v pravkar končanem življenju z namenom učenja: da ozavesti, kaj je bilo dobrega in kaj napačnega v njenem delovanju.

10 prisotnost meje: obstaja več nivojev duhovnega sveta in več „stilov“, kako se duša vrača v duhovni svet. Neizkušeno dušo ponavadi pričakajo sorodniki, ki jo popeljejo preko meje. Bolj izkušeno dušo, ki nima večjih težav pri prehodu, lahko pričaka vodnica, starejša duša pa kar sama stopi prek meje v duhovni svet. Nekatere duše pa so preveč navezane na materialni svet in ostajajo ob njem toliko časa, dokler niso pripravljene za prehod.

4 ZAKLJUČEK

Duhovni pogled na svet izvira iz starodavnih tradicij in je plod notranjega uvida mnogih velikih mislecev in filozofov. Je konsistenten z znanstvenimi dejstvi, pa se ga vendar mnogi bojijo, ker premočno posega v njihov ego, v njihov materialni pogled na svet, v njihove gradove v oblakih, ki se z duhovno razlago razblinijo v iluzijo in utopijo.

Veliki modreci nas učijo, da se mora vsak soočiti sam s seboj in sebe spoznati. Vsak ima pri tem sam odločilno vlogo.

Vsak je pomemben, enkraten, drugačen od ostalih (po zunanjem in po notranjem). Ni usoda tista, ki je krivična, češ da je bolj skopa do enih in bolj radodarna do drugih. Pravzaprav ni nič hudo, kar se nam dogaja. Vse je namenjeno učenju. Ne gre za to, da čakamo na odrešitelja – od zunaj ga ne bomo dobili. Vsak človek se mora sam ozavestiti in razviti, nihče od zunaj tega ne bo napravil namesto njega.

Ne gre samo za vero, ki nam pomaga živeti ob vseh strahovih. Gre za notranji vzgib, ki nam da smisel.

Velika učenja zahtevajo, da prevrednotimo svoja življenja, ki so enkratna, čeprav ne edina priložnost. Filozofija – v prvotnem pomenu besede – nam mora dati ključ za razumevanje narave in smisla življenja. Pomaga nam, da odpravimo svoje verige, nas odžeja, prinese nam notranji mir, da se bolj zavedamo. Ko začutiš odgovornost in dolžnost do drugih bitij, začneš postajati človek.

Veliki učitelji samo spodbujajo, vendar ne morejo storiti ničesar namesto nas.

Zato je filozofija nujnost – vedno in prav zdaj, za vsakega človeka, da lahko začne odkrivati stvari z razumom in s srcem. Idej se ne sme vsiljevati, le dostopne jih je treba napraviti. Vsekakor pa je najboljša vzgoja tista, ki temelji na zgledu.

Literatura:

Grof S, Halifax J. (1977) The human encounter with death. New York: Dutton.
T. Harpur (1997), Life After Death, McClelland & Stewart.
Harriet H. Carter, Susan E. Wells (2001), Guided Tour to the Afterlife: the Remarkable First-Hand Account of One Woman’s Death and Her Adventures in a New Life After Death, Hillbrook Publishing Company, Inc.
E. Kubler-Ross (1991), On Life After Death, Celestial Arts.
Pim van Lommel, Ruud van Wees, Vincent Meyers, Ingrid Elfferich (2001) Near-death experience in survivors of cardiac arrest: a prospective study in the Netherlands, Lancet 358: 2039-45.
Michael D.Newton (1994) The Journey of Souls, St.Paul, MN: Llewellyn Publications.
Michael D.Newton (2000) Destiny of Souls, St.Paul, MN: Llewellyn Publications.
A.R.Moody (1975) Life After Life, (Slovenski prevod: Življenje po življenju), Prosvjeta, Zagreb, 1984
A.R. Moody, E. Kubler-RossLife (2001), Life After Life: The Investigation of a Phenomenon–Survival of Bodily Death, Harper, San Francisco.
Morse M. (1996) Parting visions: a new scientific paradigm. In: Bailey LW, Yates J, eds. The near-death experience: a reader. New York and London: Routledge, pp. 299-318.
Ring K. (1980) Life at death. A scientific investigation of the near- death experience. New York: Coward McCann and Geoghenan.
Ring K, Cooper S. (1999) Mindsight: near-death and out-of-body experiences in the blind. Palo Alto: William James Center for Consciousness Studies.
Sabom MB. (1982) Recollections of death: a medical investigation. New York: Harper and Row, 1982.
Schmied I, Knoblaub H, Schnettler B. (1999) Todesnäheerfahrungen in Ost- und Westdeutschland – eine empirische Untersuchung. In: Knoblaub H, Soeffner HG, eds. Todesnähe: interdisziplinäre Zugänge zu einem außergewöhnlichen Phänomen. Konstanz: Universitätsverlag Konstanz, pp. 217-50.