Telo – tempelj duše

Ne verjamem v »grdo« telo.

»Grdo« telo ne obstaja … je izmišljotina. Je predsodek.

Otežujemo si življenje, ker ne vidimo dlje od svojega nosu. Ujeti v okvire družbe, škodljiva pravila in večne iluzije, ki ne dovoljujejo svobode … svobode »biti takšen kot sem«.

Vsako telo je čudež samo po sebi in je vredno najnežnejše pozornosti in spoštovanja. Kako mi ravnamo z njim pa je naša odgovornost in tudi odraz zrelosti.

Čas je, da ga sprejmete. Da se sprejmete. Kadar ste v krču, prežeti s sramom in izolirani zaradi skrivanja, izgubljajte dragocene trenutke. To telo je vaše … eno in edino. Ljubite ga. Brez njega ne bi mogli obstajati v tej dimenziji.

Sprejemanje izvira v globinah Duše … ne gre za površinsko in površno všečnost, temveč za čaščenje Lepote Stvarstva … občudovanje celotne Kreacije – vsega, kar obstaja. Nobeno telo ni napaka, temveč popolna dovršenost.

Le ranjene oči vidijo pomanjkanje in napake.
Le zaslepljene oči perverzijo in vulgarnost.
Oči Duše pa zgolj Lepoto in Harmonijo … vedno in povsod.

… telo pripada Zemlji in tu bo tudi ostalo, ko se poslovimo … do takrat pa ga »nosimo« s hvaležnostjo in spoštovanjem.