OGLAS

1. SKUPNO ŽIVLJENJE = KOPIJA PRETEKLOSTI

Past: Ob odločitvi za skupno življenje pogosto storimo napako, da želimo iz nekdanjega doma (ali, še huje, zakona!) prinesti navade, o katerih smo prepričani, da so tiste prave, najboljše ali pa se jih preprosto ne želimo otresti. To je velika napaka, saj tako s seboj vlečemo minula bremena, katerih slabosti prej ali slej pridejo na dan in s katerimi se naš partner skoraj praviloma ne more poistovetiti oziroma strinjati

Namig: Najpomembnejše je, da na prvo mesto postavimo svojo (novo) zvezo, nov dom in se čim manj zgledujemo po navadah, ki smo jih prinesli iz nekdanjega. Individualne družinske vrednote je treba združiti v nov življenjski slog, ki bo sprejemljiv za oba. Partnerjem morata poiskati rešitve in kompromise. Pri tem je pomembno, da svojo zvezo postavita visoko nad to, kar govorijo ali počnejo starši/prijatelji/sodelavci/znanci. Priti je namreč treba do sklepov in rešitev, s katerimi se strinjata oba. Trdna osnova ne niha med dvema domovoma in dvema skrajnostma, marveč mora biti samostojna, drugačna, edinstvena.

2. PARTNERSTVO = ČAS, PREŽIVET SKUPAJ

Past: Mnogi partnerji menijo, da je treba čimveč časa preživeti skupaj – da je to, koliko časa prebijeta skupaj, edino merilo trdne zveze oziroma dobrega zakona. Skupni čas v tem primeru zajema tako sobivanje doma kot skupno prebijanje prostega časa, torej vsake proste minute, v kateri naj bi našla priložnost za druženje, pogovor, zabavo. Številni pari imajo celo skupne prijatelje kot edino družbo, s katero prebijajo prosti čas ter dopuste in v krogu katerih se pogovori navadno sučejo okrog enih in istih stvari.

OGLAS

Namig: To, da partnerja preživita skupaj veliko časa, je sicer pohvale vredno – vendar je treba vedeti, da je poleg količine skupaj preživetega prostega časa pomembna tudi njegova kakovost. Zato je prav, da imata tudi ločene interese, družbo in dejavnosti. Vsakdo potrebuje določen prostor in čas zase, v katerem uredi svoje misli in občutke. Če nekdo ves čas “visi” na nas in z nami, je možnost, da ga bomo nekoč zavrnili, večja – posledice pa utegnejo biti katastrofalne. To, da gre partner kdaj po svoje, seveda ne pomeni, da nas nima (več) rad. Prav je, da si vsaj enkrat na teden vzame čas zase: za svoje prijatelje, konjičke, šport, karkoli ga/jo pač veseli. Tako si dviguje samozavest in izboljša razpoloženje, dokazano pa je tudi, da občasna “ločitev”, seveda v normalnih mejah, partnerja še bolj povezuje: prinaša nove in sveže poglede na življenje, nove teme za pogovore in nova vznemirjenja.

3. OTROK = KONEC PARTNERSTVA

Past: Rojstvo otroka je za starša (zakonca) smetana na vrhu torte, zaradi katere sta se v letih, ki sledijo, pripravljena odpovedati marsičemu. Predvsem za matere starševstvo nenadoma postane prva služba, biti mama pa prva življenjska vloga in poslanstvo. Tako se celo najbolj “zaljubljenim” in “popolnim” parom s prihodom otroka zgodi, da so zaljubljenost, romantika in iskanje priložnosti za razburljiv seks nenadoma potisnjeni na stranski tir, v prid sitega, previtega, pomirjenega in uspavanega otroka. Potem, ko enkrat spi, pa je eden (ali oba) od partnerjev pogosto preutrujen za vsakršne intimnosti. Vse, kar jima roji po glavi, je samo to, kako bi se privlekla do postelje in zaspala za tistih nekaj ur, dokler se malček ne bo prvič zbudil in zahteval svoje. Tako mine leto, dve, tri, z odhodom v šolo pa seveda nastopijo nove težave in skrbi. Življenje pa teče naprej – dokler otrok ne odraste in se odseli, partnerja pa se nenadoma vprašata, kaj sploh še imata skupnega, razen neskončnih pogovorov o otrokovih navadah in razvadah.

Namig: Ne glede na zahtevnost otrok(a) in kljub dejstvu, da bo pomanjkanje časa nadaljnjih petnajst let stalnica, je vendarle dobro, da si partnerja vzameta čas samo zase. Da vsaj občasno odideta kam brez otrok. Predvsem pa je pomembno, da ostaneta ljubimca in se z novo vlogo staršev ne istovetita toliko, da bi postala (in se nazivala!) samo “ata” in “mama”. Ko enkrat pozabita, da sta predvsem ljubimca in zaveznika, ko svojo partnersko zvezo omejita na nego otroka in odklopita domišljijo, vznemirjenje in drobna presenečenja, se hitro znajdeta v čustveni izolaciji, iz katere pogosto ni izhoda.

4. RUTINA = VARNOST

Past: Misliti, da je naša partnerska zveza edina stvar v našem hektičnem življenju, ki ni stresna, in se spraševati, zakaj bi stvari spreminjali, je napačno. V dolgoročni zvezi sicer obstaja (in je celo dobrodošel) določena raven udobja in predvidljivosti vsakodnevnih opravil – vendar pretirana rutina poveča nevarnost, da bomo prenehali biti ustvarjalni in drugačni, “branje misli” pa pomeni, da partnerja ne poslušamo več. Od tod do velikih nesporazumov, ki lahko vodijo v zakonske polomije, je le še korak.

Namig: Ni treba, da se vsak dan, vsak teden, držite točno določenega urnika. Stisnite zobe ter sem in tja naredite kaj drugače. Namesto sobotnega kuhanja kosila partnerja presenetite z vstopnicami za savno in povabilom na poznejšo romantično večerjo. Med službo ga vznemirite s pomenljivim telefonskim klicem. V žepu hlač mu pustite žgečkljivo sporočilo. Poljubite ga kar tako, brez razloga. Namesto običajnega belega perila oblecite rdeče. Ali, še raje, bodite brez. Presenečajte z drobnimi pozornostmi. Včasih so dovolj le malenkosti, ki pa povsem spremenijo dan.

5. MANJ BESED = LAŽJA POT

Past: Po več letih partnerske zveze se pogosto primeri, da si partnerja nimata več kaj povedati. Najprej doma, potem na poti v službo, na izletu ali med obrokom. Molk je zagotovo dokaz, da so čustva nekje drugje: pri otrocih, pri drugi simpatiji, pri konjičku ali službenih obveznostih − vsekakor pa ne pri partnerju. Zavedati se moramo, da se ohladitev v komuniciranju praviloma prevesi tudi na področje telesne komunikacije in s tem tudi spolnosti. Včasih govorica telesa pove več, kot bi partnerjema uspelo reči ali se zavedati, kako daleč vsaksebi sta že.

Namig: Četudi se vam zdi popolnoma nepotrebno ali vam je celo odveč komunicirati, če želite ohraniti zvezo, to preprosto morate. Pa ne tako, da postavljate za lase privlečena vprašanja in odgovarjate z enozložnicami. Potrudite se in spodbudite pristen pogovor. Morda za začetek o stanju vajine zveze. Je postala dolgočasna, preveč predvidljiva, nezanimiva, celo neprijetna in odvečna? Prav skozi pogovor o tem se lahko izkristalizirajo vzroki in nakažejo posledice posameznih ravnanj in vzgibov, ki (za zdaj še) držijo zvezo skupaj. Partnerja se morata veliko pogovarjati o medsebojnem odnosu, o željah, potrebah, pričakovanjih, o načrtih in prihodnosti, ki jo morata načrtovati skupaj. Molk je ubijalec pristnega odnosa in prvi korak k njegovemu propadu.

6. SKRB ZASE = NA STRANSKEM TIRU

Past: Dejstvo je, da se vsi telesno spreminjamo. Dejstvo je tudi, da v številnih partnerskih zvezah eden ali oba partnerja potem, ko je zveza tako ali drugače “zapečatena”, delno ali popolnoma opustita skrb zase. Toda kakorkoli obrnemo, zanemarjen partner ni in ne more biti zanimiv za drugega. Čeprav smo poročeni že deset let, to še ne pomeni, da se lahko po hiši sprehajamo v oguljeni trenerki, strganih copatih, nenaličeni in zaudarjajoči po postanem kosilu.

Namig: Povsem preprosto: postavite se pred ogledalo v dveh “izvedbah” − zanemarjeni in izpiljeni. Najprej morate biti namreč privlačni zase – šele nato za druge. Pogled v ogledalo vas bo prepričal in “izpiljeni” se boste počutili veliko bolje, zato boste bolje razpoloženi, ne nazadnje bo boljše tudi vaše spolno življenje. To pa je eden od preizkusnih kamnov trajne zveze.

7. MOJA VOLJA = ZATE UKAZ

Past: V dobrih partnerskih zvezah imata oba partnerja približno enake možnosti odločanja oziroma uveljavljanja svoje volje. Zveze, v katerih eden od partnerjev vselej uveljavi svojo voljo ali mnenje, drugi pa ima občutek podrejenosti in manjvrednosti, so, nasprotno, obsojene na odnos, podoben tistemu, ki ga imamo na delovnem mestu z nadrejenim: takšnega, v katerem navadno samo poslušamo in kimamo, ne da bi imeli pri tem možnost vplivanja na dogodke in razmere, ki nas zadevajo.

Namig: Možnost sklepanja kompromisov je znak zrelosti in nujni pogoj vzdrževanja kakovostne zveze. Partnerja morata biti pripravljena na iskanje “zlate sredine”. Bolj ko si za to prizadevata oba, bolj ko sta enakopravna, bolje je za zvezo. Enakovredno partnerstvo je tisto, v katerem se zavedamo prednosti in slabosti sebe in partnerja, tisto, v katerem iščemo skupne rešitve, ki so v obojestransko korist in za katere sta oba pripravljena prevzeti odgovornost.

8. SAMO PARTNER PO MOJI MERI = PRAVI PARTNER

Past: Ena od osnov partnerske zveze je spoštovanje. To pomeni, da cenimo, kdo in kaj je naš partner, da ga sprejemamo z vsemi njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Ne pomeni pa poniževanja, posmehovanja, vzbujanja občutka nepomembnosti in manjvrednosti. To so nizki udarci in opozorilni znaki, da je z našim odnosom do partnerja oziroma z našo predstavo o njem nekaj narobe.

Namig: Partner je najprej vaš prijatelj in šele nato ljubimec. Zato ga obravnavajte kot prijatelja – tega pa ne bi nikdar užalili z nizkimi udarci ali nepremišljenimi izjavami. Naučite se ga sprejemati z vsemi njegovimi napakami in pomanjkljivostmi (verjemite ali ne, ampak tudi zaradi teh ste se nekoč vanj zaljubili!) ter se zavedajte, da vam dejstvo, da ste s partnerjem že “domači”, ne daje pravice, da uničite njegovo samospoštovanje. Naučite se prilagajati. Vajina zveza se gradi na strpnosti in potrpežljivosti; kako bi bilo všeč vam, če bi vas nekdo skušal spremeniti?

9. ČAS ZA ZVEZO = NAJMANJ POMEMBEN

Past: V divjem tempu vsakdana je pomanjkanje časa za partnerja (in družino!) nekaj povsem normalnega. Težava nastane, ko nam takšno pomanjkanje časa preide v navado in nam je celo všeč – nenadoma, denimo, ugotovimo, da se je mogoče povsem elegantno, pod pretvezo službenih obveznosti, izogniti iskrenim pogovorom in izmakniti intimnostim, ki so nam zaradi preobremenjenosti postale odveč, da lahko kupi papirjev, ki jih prinesemo iz službe, olajšajo iskanje izgovorov za nekaj, kar smo nekoč radi počeli.

Namig: Partnerja, ki ne znata izkoristiti najmanj pol ure na dan samo zase, se morata vprašati, ali se jima sploh splača vztrajati v zvezi. Če si namreč nista zmožna utrgati tistih trideset kakovostnih minut, ko bi bila skupaj in bi lahko počela vse, kar jima poželi srce (pa naj bo to samo iskriv pogovor, obujanje spominov ali strastno ljubljenje), kmalu ne bosta zmožna niti skupnega nedeljskega kosila ali sobotnega petminutnega seksa med dvema filmoma, ki ju gledata vsak v svoji spalnici.

10. MINE ZALJUBLJENOST = MINE LJUBEZEN

Past: Zaljubljenost je samo ena od faz ljubezni, ki prej ali slej mine – ne sicer v celoti, zagotovo pa mine intenzivnost, za katero so značilna, kot smo ugotovili že na začetku prispevka, močna občutja, vznemirjenost, želja po partnerjevi nenehni navzočnosti itn. Ko vsa ta intenzivna občutja postopno usahnejo, ko se ljubezen umakne dnevni rutini in stoodstotnemu poznavanju partnerja, smo prepričani, da je minilo vse, za kar se je v partnerski zvezi splačalo vztrajati, se zanjo truditi in jo držati pokonci. Nič več nas ne spreletavajo mravljinci, ko se nas partner dotakne, nič več nismo vznemirjeni ob skoku med rjuhe, na njem ni nič več skrivnostnega. Za kaj se sploh še splača truditi?

Namig: Za ljubezen. Ljubezen je nad zaljubljenostjo in je več od zaljubljenosti. Je kombinacija zaljubljenosti in prijateljstva in zavezništva in zarotništva. Ko mine zaljubljenost, vsaj njena največja intenzivnost, šele pride tisti najboljše: zaobljuba partnerstva, zvestobe, podpore v dobrem in slabem. Ljubezen je potrditev pravilne odločitve, odločitve, da želimo z nekom preživeti preostanek življenja in da smo ga pripravljeni sprejeti z vsemi njegovimi plusi in minusi. Ali, povedano drugače: zaljubljenost je občutek: površinski in minljiv. Ljubezen je čustvo: globoko in, v najboljšem primeru, večno.

Avtor: Anja Markež
www.viva.si

Oglas