Nekoč sem šel obiskat neko žensko v bolnišnico. Zbolela je za rakom in je imela pred sabo le še nekaj dni življenja. Na njenih okončinah ni bilo več mesa, a njen trebuh je bil otekel kot bi bila visoko noseča. Nihče od družinskih članov, ki so bili v sobi, se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je smrt pred vrati. Beseda »rak« ni bila nikoli izgovorjena. Sama ženska je povedala, da upa, da bo postala nuna za nekaj časa, ko bo ozdravela.
Nisem bil povabljen, da bi spregovoril odkrito. Toda tega pretvarjanja tudi nisem mogel prenašati. Umirajoči ženski sem rekel, da je za vsakega bolnega človeka naravno, da si želi ozdraveti.
Toda Buddha nas je svaril pred samovšečnostjo. Moder človek svojemu umu ne dovoli premlevati le o izhodu, ki si ga želi. Svoj um pripravi na vse možne izhode: tako na tiste, ki si jih želi, kot na tiste, ki se jih boji. Popolna ozdravitev bi bila čudovita. Toda biti moder pomeni biti pripravljen na karkoli, kar se zgodi. Da bi to dosegli, je potrebna vadba umirjanja uma z meditacijo.
Avtor: adžan Džajasaro
