Vse je ljubezen. Ko osvojiš to misel, da vse izhaja iz ljubezni in da smo vsi ena sama ljubezen, si osvojil neskončno. Vse je ena sama neskončna ljubezen. Ko sebe ljubiš tako brezpogojno, se odpreš, si dovoliš biti kar si, z vsemi lepotami na takšen ali drugačen način. Si kar si. Unikat. Dovoli si, da tudi ostale sprejemaš s takšno ljubeznijo. Ne obsojaš. Samo brezpogojno sprejemaš dejanja in misli drugih. Lahko jih vzameš za svoje, lahko pa prepustiš, da v življenju odplavajo naprej. Ne kritiziraš in se ne jeziš. To ni najboljše za naše fizično in duhovno telo. Nismo vsi enaki. Ne,… smo si različni in obenem individualni. Vsak je na tem svetu svoja poosebljena duša. In tako je prav. Dolgočasno bi bilo, če bi bilo vse enako. Kaj bi sploh počeli? Iz česa bi se učili in na podlagi česa bi stopali dalje? Dopuščajte si različnost. Vsak ima pravico biti kar je. Da živi svoje življenje in si dopušča biti srečen na svoj način. Mar si tega ne želimo sami sebi? Sebi si privoščimo najboljše. Naj bo tako še za ostale. Vsak se po svoje duhovno razvija. V naše življenje se prikradejo ljudje, ki so za nas lahko bolj ali manj dobri. Lahko so naša življenjska preizkušnja dlje časa ali pa samo za kratek čas. Tudi če nam nekdo ne želi najboljše ali z nami ne ravna najlepše, sprejmimo njegova dejanja, premislimo kaj se moramo iz te situacije naučiti, potem pa iti dalje in predvsem izpustiti to osebo iz našega življenja. Ji dovoliti oditi in odpustiti. Nekateri so nam samo opomnik, da se bolj spoštujemo, smo bolj samozavestni in se imamo bolj radi. Od nas pa je odvisno koliko časa se bomo učili in potrebovali, da sprejmemo ljubezen tako pri sebi kakor pri drugih. Ljubezen je neskončna. Dovolj jo je. Samo odpreti in dopustiti si moramo v svoje najvišje dobro.
