Skarabej je eden najbolj znanih simbolov starega Egipta. Egipčani so navdih vedno iskali v naravi, ki je bila zanje učiteljica, velika knjiga življenja.
Vse v naravi, od njenih najmanjših prebivalcev pa do daljnih zvezd in galaksij, je v sebi skrivalo globoke resnice, vse je postalo ključ, s katerim je bilo mogoče razvozlati nešteto skrivnosti človeka v univerzumu.
Zakaj je ta mala, sijoča žuželka iz rodu Lamellicornus tako pritegovala Egipčane? Ko so opazovali njeno vedenje, so videli, da ta neutrudnež marljivo obdeluje brezoblično, mehko maso iz iztrebkov, vztrajno jo kotali pred seboj, dokler je ne spremeni v popolno kroglo, žogico, v katero nato izleže jajca. Potem ko skarabej naredi kroglico, jo vali od vzhoda proti zahodu, zatem pa izkoplje jamico, kamor jo pospravi za osemindvajset dni. Ves ta čas se ličinke hranijo z iztrebkom, iz katerega je krogla. Devetindvajseti dan žuželka odkoplje kroglico, jo vrže v vodo, nato pa z nje priplavajo majhni skarabeji.
Egipčani so skarabeja zaradi te značilnosti in njegovega letenja v najtoplejšem delu dneva poistovetili s Soncem. Menili so, da ta mala žuželka posnema potovanje Sonca, ki vzide iz sveta senc. Skarabej se znova rodi iz iztrebka, lastnega sveta senc in puščobe. Skarabejevo kroglico, ki v sebi nosi seme novega življenja, so istovetili s Soncem, ognjeno kroglo, ki v sebi nosi zametek novega življenja. Skarabej tako kot sonce potuje po nebu ter pri tem žari svetlobo in toploto, s čimer ustvarja pogoje za obnovo življenja v vsem, kar obstaja. Skarabej kroglico z jajci kotali z vzhoda proti zahodu, dokler zarodki ne dozorijo in pridejo na svet.
Skarabej je bil že od davnine poosebitev in simbol Kepra, enega od starodavnih egipčanskih bogov, povezanih s skritimi, svetimi skrivnostmi Sonca. Bog Ra simbolizira dnevno Sonce, Atum nočno, skrito Sonce, Keper, božanstvo z glavo skarabeja, pa pooseblja jutranje, vzhajajoče Sonce. Atum, Ra in Keper predstavljajo tri oblike, tri obraze enega, večnega boga Sonca. Keper je imel podobno kot preostala sončna božanstva vlogo demiurga, stvarnika sveta, človeka in univerzuma.
Prevod besede “Keper” je “ustvarjen iz samega sebe”, “ustvarjen iz svojega imena”. Egipčani so menili, da je bil svet ustvarjen takrat, ko je bog Keper izgovoril svoje skrivno ime. V egipčanski religiji se zelo pogosto srečamo z dvojnim božanstvom Atumom-Keperjem. Atum, “tak, ki ustvarja samega sebe”, nočno, skrito Sonce misterijev, udejanja svojo moč prek Kepra, vzhajajočega Sonce, ki prinese novo rojstvo življenja. Atum Keper se v “Tekstih piramid” imenuje še Amon – skrita duša Sonca, tisti, ki je ustvaril Raja, vidni dnevni sončni disk, in velikega boga Ozirisa.
Keper je vedno simboliziral nevidno moč ustvarjanja, ki ne daje le impulza za gibanje po nebu le dnevnemu sončnemu disku, temveč daje impulz tudi vsemu obstoječemu.
Skarabej je po legendi prišel iz nosnic Ozirisove glave, shranjene v Abidusu, in tako naznanil njegovo ponovno rojstvo iz mrtvih v nebeškem svetu. Podoba majhne žuželke, ki vztrajno kotali kroglico iz iztrebkov, da v njej ne bi bilo uničeno seme novega življenja, je postala simbol impulza obnove, ki se rodi iz inertne, vendar žive materije, ki je pripravljena na nov ciklus obstoja.
Keper skarabej je kot pomemben simbol in močan talisman spremljal Egipčana ne le vsa obdobja njegovega življenja, temveč tudi po smrti. Egipčani so menili, da celo razpadajoče telo umrlega v sebi nosi kal novega življenja – nesmrtno dušo, ki se po smrti telesa osvobodi in se znova rodi na drugem svetu ter nadaljuje potovanje po nebeških stezah. Skarabej je vedno simboliziral impulz, ki ga dobi duša za letenje po nebu, za rojstvo v duhovnem svetu, potem ko začne umirati in razpadati vse materialno. Poosebljal je skrito moč Sonca, ki jo mora človek prebuditi v sebi, da bi se rodil, umrl in se znova rodil, da bi premagal inercijo in vsako preizkušnjo, ki človeka čaka po smrti.
Ni naključje, da so Egipčani pri mumificiranju tja, kjer je bilo prej srce, polagali srce iz keramike, kamna ali drugega svetega materiala z amuletom skarabeja na zgornji strani ali figurico skarabeja, da bi bil v telesu umrlega navzoč glavni simbol večnega obstoja, nesmrtnosti in novega rojstva. Opisi skarabeja so v številnih egipčanskih tekstih nežni in lepi: “Bog, ki prebiva v mojem srcu, moj Stvarnik, moj Gospodar, ki varuje svetlobo v meni …” Človekovo srce je bilo za Egipčana središče njegove zavesti, globokega znanja, modrosti in spominov na večnost. Srce je posebna skrita bit, ki prebiva v telesu in bedi nad celotnim človekovim obstojem, po smrti pa se skupaj z dušo preseli na drugi svet… V Egiptu niso brez razloga govorili, da je človekovo srce njegov lastni Bog.
Srce je imelo pomembno vlogo v znamenitem prizoru psihostazije – tehtanja duše po smrti. Pred Ozirisovim razsodiščem je bilo na eno stran tehtnice položeno srce umrlega, ki pomeni vse dobro in plemenito, vendar tudi vse slabo in uničujoče, kar je človek storil na zemlji. Na drugi strani tehtnice je ležalo pero boginje Maat, velike boginje univerzalne pravičnosti in modrosti. Da bi duša umrlega lahko nadaljevala pot v Večnost, je moralo biti njegovo srce lažje od peresa boginje Maat. Lažje pa je bilo lahko le, če je čisto in izpolnjeno s svetlobo, ki je plod dobrih del na zemlji, če je osvobojeno težkega bremena slabosti in napačnih dejanj … Tako se skarabej po smrti umrlega spremeni v pričo duše umrlega, pričo vseh njegovih dejanj na sojenju njegovi lastni vesti, od česar je odvisno, ali bo rešen ali obsojen.
V Egiptu je bilo mogoče povsod srečati figurice skarabejev. Egipčani so jih izdelovali iz zelenega bazalta, zelenega granita, apnenca, zelenega marmorja, modre gline, modrega emajla, fajanse, prekrite s škrlatno, modro, zeleno glazuro … Osnova figurice je bile običajno porisana in popisana s simboli in izreki, povezanimi s skrivnostjo ponovnega rojstva. Skarabej je imel v nekaterih primerih človeško srce ali glavo. Včasih so na njegovem hrbtu upodabljali ladjo boga Raja, ptico Benu (Feniks – duša Ra) in Horusovo oko.
Skarabej je imel v starem Egiptu še en pomen. Ta mala žuželka je postala simbol učenca in njegove poti proti modrosti. Učenec, ki gre po poti modrosti, mora tako kot skarabej vztrajno spreminjati blatno, brezoblično maso iztrebkov v kroglico, da bi vanjo položil seme življenja, brezoblično in blatno maso svojih napak in omejitev mora transformirati v idealno, popolno, plamenečo in čisto kroglo, ki odraža svetlobo Duha. Tudi iz najglobljega blata se je mogoče osvoboditi, tudi iz najgloblje teme se je mogoče znova roditi, vendar le če se rodi skrita moč srca.
Skarabej s krili, ki ima med nožicami plamenečo kroglo, je postal simbol novega, mladega, vzhajajočega Sonca pomladi, ki je premagalo temo in se znova rodilo, da bi prineslo novi impulz življenja in obnove. Njegovi krili simbolizirata dve očesi – nočnega, ki vidi v temi in je povezno z luno, in dnevnega, ki daje življenje vsem bitjem in je povezano s Soncem. Na njegovem hrbtu je znani simbol tau, v njegovem središču pa je točka, kjer se srečata Nebo in Zemlja. Potem ko Skarabej Sonce izpolni usodo na zemlji, razširi krila, poleti v brezkončne daljave in se vrne na nebo, k izvoru, iz katerega se je rodil.
Skarabej je tako v Egiptu postal simbol, ki je blizu in pri srcu vsakemu učencu, tisti, ki ga spremlja na poti in mu pomaga, da premaga tudi najtežje preizkušnje. Človeka je spominjal na to, da je v njem skrito Srce, da njegova duša lahko oživi, se znova rodi in postane podobna vzhajajočemu Soncu, ki premaga temo ter prinese življenje, toploto, svetlobo. Spominjal je na nebo, ne nesmrtnost, večnost, lepoto, moč leta, na brezkončne daljave, po katerih hrepeni duša … Prebujal je globoke spomine, bil je simbol pomladi, večne mladosti duše, ki živi tudi onkraj meja prostora in časa, življenja in smrti.
psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji
Vir: www.akropola.org
slike: Akropola
