Pride gospa. Ko se je naročila na termin po telefonu, mi je delovala kot mlajša ženska, pred seboj pa zagledam babico. Pove, da ima štiriinšestdeset let in da se ji svet in zakon in lastna osebnost rušijo. Vse se podira in bi najrajši cel dan preležala na kavču in se smilila sama sebi.
Ja, že to, da takole iskreno prizna, da ne zmore več pritiskov in napadov Življenja in da bi se najrajši do sodnega dne smilila sama sebi, pove, da se zaveda položaja in išče rešitev, kako se odvezati bolečine, zagrenjenosti in izdaje.
Zalotila je moža, ki je dve leti starejši od nje, da ima v telefonu vse polno sporočil več različnih dam, s katerimi si je izmenjeval tudi zelo nazorna spolna sporočila. Tako je lahko razbrala, da ima mož afere z več kot eno ljubico, česar sam sploh ni tajil in je priznal. In da je tako že kar nekaj let, saj »z njo ni bilo že dolga leta nič več v postelji«, kot ji je zabrusil. Gospod v zrelih letih vzdržuje spolne odnose z več ženskami in si dokazuje, da je še vedno spolno aktiven.
A pustimo sedaj njega in se posvetimo babici dveh vnukinj, ki že obiskujeta osnovno šolo. Iskreno pove, da je tudi vnukinji ne osrečujeta več v takšnem čustvenem stanju kot sedaj je, da sta ji v napor in da bi se najrajši izognila občasnemu varstvu. Ker bi, kot rečeno, rajši obtičala pod deko na kavču.
Vse jo boli. Telo in duša ne zmoreta razumeti in sprejeti dejstva, da je po mnogih letih zakona in treh otrocih izdana, poteptana in ničvredna. Da niti toliko spoštovanja mož ne premore, da se ji opraviči. Sicer pravi gospa, da ne želi reševati zakona, da je zanjo vse skupaj odmrlo in je mrtvo, da pa zna v srcu postati zelo ‘žleht’ in tega jo je strah. Mu nagaja in mu je nehala prati, kuhati, likati, noče ga več poslušati in obenem ne zmore gledati na dvorišče, ko mož odkoraka do avta in se odpelje. Cel dan se nato naša babica sprašuje h kateri od žensk je odšel in kaj vse bo tam počel ter se tako še dodatno trpinči.
Prizna, da je v preteklosti pogosto zavračala moža, da je bila ostra na jeziku, ni ga znala pohvaliti ali objeti, iskala je napake in mu očitala karkoli ji je padlo na pamet. Cel zakon je bila jezna na njega, ker ni bil prisoten pri vzgoji otrok, ker je bilo celotno gospodinjstvo in obiski razrednih ur v šoli na njej, ker nikoli ni znal sina objeti in se z njim ukvarjati, dekleti pa je tudi zelo redko pogledal. Seveda so to sedaj odrasli ljudje, ki imajo tudi lastne probleme, kar lahko naša babica samo opazuje in nič več ne more spremeniti.
Pravi, da jo grozno boli, da je vrgla v smeti skoraj štirideset let zakona in zaupanja. Ne ve, kako naprej živeti. Prijateljic nima, saj nikoli ni imela časa za negovanje prijateljskih vezi, ostaja sama in z veliko luknjo v srcu.
To zgodbo vam pripovedujem zato, da boste spoznali svoje odnose kot nekaj, kar se lahko spreminja, da ni nič zapečateno in zabetonirano, da kot že nič koliko krat napisano, se je za odnose res potrebno truditi, se pogovarjati, se ljubiti in ozaveščati, da ni nihče samoumeven. Leta gredo, otroci odrastejo in imajo svoje družine in otroke, mi se staramo in sivimo, gubice prevladujejo in kile se nabirajo. Če ni veziva dobrohotnosti (kako lepa slovenska beseda!) in spoštovanja zgodovine partnerskega odnosa, ko zmanjka želja po preživljanju skupnega časa v zrelih letih, se takole z lahkoto vse skupaj razdre in razruši.
Me je babica ob koncu svetovanja močno objela in se naročila čez nekaj tednov na ponovni obisk. Pravi, da sem njena svetla lučka. Dobro dene vedeti, da lahko ljudem različnih starostnih obdobij pomagam in da je življenje eno samo in takšno kot si ga naredimo s svojimi odločitvami.
