Zgornji naslov se bržkone nahaja v mnogih priročnikih, rubrikah ženskih revij in spletnih straneh, kjer se delijo nasveti kako se kar najbolj okrepiti v smislu dovolitve poseganja drugih v lastni intimni prostor.
Moj današnji prispevek se bo bolj osredotočal na to, kako ljudje težko izrečemo magično besedico »ne«, zakaj je temu tako in kako jo natreniramo.
Zakaj je pomembno, da se znamo postaviti zase?
Če sami sebi ne postavimo meje in si ne opredelimo kje je tista »črta«, do katere nam pomembni drugi posamezniki lahko vsiljujejo svoje misli, ideje in potrebe, potem bomo vedno znova obsojeni, da bomo sami sebe izgubili v zahtevah drugih.
To pomeni, da moramo zbrati pogum in v situaciji, kjer se od nas pričakuje, da prikimamo, mi dejansko zmoremo odkimati in reči NE, če se z neko zahtevo ne strinjamo ali je nočemo potrditi, sprejeti. Znati oblikovati besedico »ne« in jo v ustreznem trenutku sporočiti sogovorniku na tak način, da jo razume in spoštuje, zahteva od večine posameznikov kar nekaj treninga.
Mnogi od nas smo bili še vzgojeni tako, da so nam starši vbili v glavo, da besedica »ne« ne obstaja in da moramo vedno staršem prikimavati in se z vsem strinjati. Enako so od nas zahtevali v šolskem izobraževalnem sistemu, kjer so bili učitelji glavni in se jim ni smelo in tudi pomislili nismo, da bi jim ugovarjali. Ko smo prišli v službe, so šefi in direktorji imeli vedno prav, mi pa smo spet sklonili glavo in nismo ugovarjali. Tako so se vzorci prenašali iz generacije v generacijo in malokateri otrok je zmogel ohraniti pokončno držo in se upreti zahtevam takšnega okolja (je pač obveljal za črno ovco).
Kako naj se torej posameznik od takšne avtoritativne vzgoje in okolja, ki pričakuje, da se z vsem strinjamo, nauči reči »ne, tega ne želim, to nočem, tega ne dovolim, tukaj je meja, ki je prosim ne prestopi«?
Če mi dovolite, da za trenutek zaidem s teme prispevka, naj omenim, da današnji potrošniški družbi povsem odgovarja, da množica globalno ne zna reči »ne«, torej ji lahko preko oglaševanja in reklam vsili domala vse, kar sproducira in kar se mora seveda tudi prodati, mi pa moramo to nekritično kupiti.
Vrnimo se nazaj: oblikovanje »prijaznega NE«
Pri svojem delu s strankami v Svetovalnici sem opazila, da si večina parov ni povedala jasno in glasno česar noče temveč je svoje potrebe in zahteve zavijala v okrasni papir ter pošiljala dvoumna sporočila, druga stran pa tega seveda ni znala razbrati in kreg ter nerazumevanje sta bila tu. Znati na lep način reči ne in to pri tem tudi misliti, je kar zahtevno, sploh če nismo bili tako vzgojeni, da nam je bilo dovoljeno izraziti svoje želje in misli. Torej se moramo naučiti izraziti »prijazni NE« in opredeliti mejo, preko katere ne želimo, da jo drugi posameznik prestopi. Ti drugi posamezniki so lahko: partner, prijatelj, otrok, starš, ne nazadnje pa tudi mi sami.
Moramo se osvoboditi strahu, da nas bo doletela kazen, če bomo izrazili svoje stališče na primeren način in če se bomo postavili zase. To je del naše osebne integritete in upravičeni smo do tega, da nas drugi slišijo in spoštujejo naše postavljene meje in želje. Seveda enako velja za nas – da tudi mi slišimo in spoštujemo besedico »ne«, ko nam jo druga stran sporoči.
Zdravi temelji se lahko zgradijo na medsebojnem spoštovanju in upoštevanju tega, da se obe strani slišita pa četudi se mogoče vedno ne strinjata. To je tudi ena od začimb življenja.
