Preden postaneta partnerja starša, se posvečata predvsem eden drugemu, ženski je v tistem obdobju njen dragi na prvem mestu, ukvarja se z njim, svoj prosti čas preživlja z njim in se dobro počuti v njegovi družbi ter nima potrebe, da bi se kaj dosti družila s kom drugim. Par je zaljubljen, hormoni divjajo, sama sebi sta dovolj.
Moški dvori svoji ženski, jo zasipa s pozornostjo, trudi se biti pozoren in nežen, seksata vsak dan in nikoli se ne zasitita eden drugega. No, vsaj tako nekako naj bi bil nek idiličen partnerski odnos za začetku resne veze, ko se zaljubljenca odločita, da bosta pripadala le eden drugemu. Krona te ljubezni je dojenček.
Par ob rojstvu otroka preide iz dvojine v množino, torej se njun partnerski odnos preoblikuje na več nivojih. Sedaj imamo povezavo med novo pečeno mamico in dojenčkom, vez med očijem in dojenčkom, vez med novima staršema na nivoju vzgoje in sprejemanja svoje starševske vloge ter ne nazadnje njun partnerski odnos, ki sedaj dobi nov potencial.
To je naporno za vse. Dojenček se privaja na novo okolje, dražljaje in seveda na starša. Kot je dala narava, sta mlado bitjece in mami tesno povezana, oči ostane nekako zraven tega odnosa, ni pa popolnoma v njega vpleten. Posledično se vse prevečkrat dogaja, da novopečena mamica kar pozabi na očija, ki se sicer ponuja, pomaga pri negi dojenčka, se igra in ukvarja z njim, pa vseeno ni popolnoma sprejet v krog otroka in njegove mame.
Mnogi moški se začnejo počutit odrinjene, zanemarjene in seveda pride tudi do kakšnega ljubosumnega izpada, kajti ko ignoranca partnerke preseže tolerančno mejo pri moškemu, lahko le-ta doseže kratkotrajno pozornost partnerke z obtoževanjem in očitanjem, da se njemu ne posveča več.
Pred prihodom malega bitjeca je imel nedeljeno pozornost, sedaj pa nič več. Seveda je tudi mnogo očetov, ki imajo do partnerke kljub zmanjšani pozornosti razumevanje in jim je jasno, da niso potisnjen na stranski tir, temveč da je njihova vloga v tem prvem obdobju družinice biti v pomoč in razumevanje tudi partnerki. Namreč, v ženskah po porodu divjajo pravi hormonski viharji, ki jih sama komaj kroti, včasih pa tudi uidejo izpod nadzora. Zato je dobro imeti ob sebi moža, partnerja, ki to razume in nudi podporo pri blažitvi sprememb.
Dejstvo je, da sta oba nova starša postavljena pred velike spremembe v življenju, kljub veliki radosti in veselju, ki ju čutita do malega bitjeca, je potrebno vseeno prilagoditi kup stvari. Ne govorim samo o pripravah na prihod dojenčka, ko je potrebno nakupiti cele kupe oblekic, dudic, stekleničk in ostalih pripomočkov, ki se kar sami ponujajo na trgu za bodoče starše, ampak tudi pri sebi urediti čustva, zadrege ob soočanju s starševstvom, treba se je navaditi eden na drugega in na spremenjene vloge, ki jih imajo sedaj posamezni člani družinske skupnosti.
To so vse sladki izzivi, če je partnerski odnos homogen in razumevajoč. V takem razmerju so mnogi problemi manjši in lažje obvladljivi ter omogočajo bolj kakovostno postavljanje novih temeljev za zdrav razvoj otroka in seveda tudi za razvoj na novo oblikovanega partnerskega razmerja.
Kaj pa, če odnos ni tako trden in razumevajoč? Potem se vse prepogosto dogaja, da se mož čuti odrinjenega, ne ve kaj je njegova nova vloga, saj se s ženo ne pogovarjata o problemih, ki ju pred njiju postavlja starševstvo, temveč le jamrata, kako je vse naporno in težko. Vedno pravim, da z malo dobre volje se lahko še tako velik problem lažje reši ali vsaj začne razreševati.
Veliko vprašanj se poraja tudi okoli spolnosti v tem prvem obdobju starševstva. Z izgovorom, da so rodile, se nekatere partnerke izogibajo seksu tudi po več dolgih mesecev ali let, kar je na žalost vse preveč pogosto dejstvo. Zakaj pa ne bi ženska prav tako uživala v spolnosti kot je, preden je rodila otroka? Zakaj izgovori? Zakaj sebe in partnerja kaznovati z odvzemom veselja ob seksu? Zakaj iskati v praznih izgovorih izogibanje nečemu, kar je naravno dano in je super, to je seks?
Vsem takšnim parom, ki se soočajo s pomanjkanjem komunikacije, pa ne samo na področju spolnosti, temveč v vsakdanjem družinskem življenju, sporočam, da naj se potrudijo eden drugega slišati in razumeti, naj se starša podpirata pri svojih naporih in naj se tudi kot partnerja še bolj trudita najti spet eden drugega. Vse je možno, če se le želi in hoče!
