Ko slišimo besedo trma, jo hitro povežemo z otroško trmo pri otroku, starem med dvema in petimi leti, ko otrok želi izraziti svoje nagone in želje ter ob tem trči na vzgojne zahteve staršev, s trmo pa izrazi svoj občutek nelagodja. Ampak trma ni zgolj lastnost cicibanov.
Ste se kdaj vprašali, zakaj ‘trmarite’ in vztrajate pri svojem prav? In da ste kdaj zelo težko priznali svojo zmoto? Mnogi pari bodo izjavili, da zaradi trme partnerski odnos zelo škripa. Ko pride do nesoglasja, stojita vsak na svojem bregu argumentov ter ne želita in nočeta slišati drugega temveč kar naprej ponavljata svoj »prav«. Torej se vedeta kot dva otroka, ki dokazujeta, da ima drugi napačne zahteve in da edino pravilno je tisto, kar sami rečejo. Poznate?
Trmasto vztrajanje pri nečem je lahko tudi konstruktivno in zaželeno. Ko na primer nekaj delamo pa nam kar naprej nekaj hodi narobe, rečemo, da trmasto vztrajamo in na koncu smo deležni uspeha. Torej je trma včasih potrebna in nujna za dokončanje nečesa, kar bi sicer opustili ali prehitro vrgli puško v koruzo.
Kdaj pa trma škodi? Neprimerna in škodljiva je predvsem takrat, ko ne znamo uvideti, da ima vsak svoj prav in da nočemo popustiti pri svojih stališčih. Takrat smo gluhi za argumente nasprotne strani, v našem primeru partnerja. In pademo v vlogo majhnega otroka, ki cepeta z nogicama in trmasto zahteva svojo igračo.
Ker se nočemo ukloniti dejstvom in argumentom partnerja in s tem se seveda nesoglasje poglablja, škodimo tudi sebi, saj se zapletemo v mrežo vztrajanja na svojem ter s tem oglušimo za vse ostalo, s čimer si naredimo izjemno škodo, ker se nesoglasje nikoli ne more rešiti kar samo od sebe. Da se doseže kompromis in pogajalsko vzdušje, morata oba partnerja stopiti korak nazaj, se nadihati svežih idej in ljubezni ter se nato usesti in razčistiti nesoglasje s primerno obliko komunikacije. Če smo pa gluhi za pozive k premirju, ker trmasto vztrajamo na svojih okopih, potem bomo bitko izgubili.
Ste opazili, da sem v zgornjem odstavku uporabljala rahlo vojaško terminologijo? Partnersko življenje je nehote tudi bojno polje. V odnosu se znajdeta dve osebnosti, ki izvirata iz različnih primarnih družin, vsaka nosi svoje vzorce in prepričanja, oba človeka imata različne želje, potrebe, zahteve, kar tudi skomunicirata vsaka na svoj način. Ti dve osebi veže ljubezen, pripadnost zvezi in vizija skupne prihodnosti. Do spoštovanja je še treba priti. Če smo pripravljeni slišati drugega in če želimo rešiti nesoglasja, do katerih pride v še tako skladnih zvezah, potem priporočam, da se odrečete trmi in uveljavljanju svojih stališč za vsako ceno.
Obdobje trme se pri otroku zaključi približno okoli vstopa v šolo, kdaj pa naj bi se zaključilo pri odraslem posamezniku, ki je v partnerski zvezi? Kar malce absurdno je primerjati majhnega otroka in odraslo osebo, a kaj, ko se odrasli veliko krat vedemo še bolj otročje kot nadobudni malčki, ki (še) ne uporabljajo vseh topov in orožja za premoč. Vedno zagovarjam tezo, da se s pozitivnim pristopom in voljo dosežejo neverjetni učinki. Poskusite, pa sporočite mi rezultate.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
