Letos ob koncu poletja bom stara petdeset let. Sploh ne skrivam svojega EMŠA, ker sem prav ponosna na svoja leta, gubice, par kilc viška, sploh pa sem seveda vedno vesela, ko mi ljudje, ki me ne poznajo ob pogovoru iskreno povedo, da bi mi pripisali vsaj desetletje manj. Da sem energična, nasmejana, vedno nalezljivo pozitivne volje in da znam običajno še kaj mladostnega povedati.

Seveda se mi ob takih komplimentih fajn zdi in sem sama s seboj zadovoljna, da takole v glavi skrbim za sebe, se ne prepuščam malodušju, črnogledju in kolektivni slovenski igri, kdo bo bolj jamral in se pritoževal, temveč ubiram samosvoja pota pozitivne in optimistične naravnanosti, vedno proaktivno iščem rešitve ter sem hvaležna za vse, kar se mi je in se mi še vedno pripeti na poti življenja. Zato s polno odgovornostjo in pri zdravi zavesti trdim: življenje je čudovito in enkratno, veselim se vsakega dne posebej.

Sedaj pa dovolj o meni, obračam se še na vas, ki se vrtite okoli moje starosti, nekaj let več ali manj. Kako se počutite? Kaj menite o sebi, ste bolj pesimistično ali optimistično naravnani? Znate v zagati najti izhod oziroma rešitev? Ali pa se prepustite malodušju in otožnim, zahrbtnim mislim, da je sedaj počasi življenja konec, da imate podočnjake, zguban podbradek, kakšen obroč na trebuhu in da se problemi v drugi polovici življenja kar kopičijo?

Okoli petdesetega leta pride posameznik v tako imenovano življenjsko inventuro. Se spogleda s preteklostjo in kako jo je preživel do sedaj. To je druga inventura. Prva je bila, ko smo nekako oblikovali družino, končali študij oziroma začeli delati, začeli skrbeti za povprečne položnice, živeli od povprečnih plač, vzgajali otroke in hodili poleti za dva tedna na počitnice, običajno na morje. Ob vsem tem je nekje v zraku plaval tudi priokus po bolj ali manj uspešnem zakonu oziroma zvezi, vajina komunikacija je bila ali pač ni bila ravno pogosta in intimna. Vse to smo mi v mojih letih nekako že dali čez. Otroci so večinoma že na poti v odraslost, nekateri že na svojem, nekateri razseljeni po raznih fakultetah, nekateri že imajo svoje partnerske izzive in mi starši teh odraslih otrok se morebiti sprašujemo »kakšno popotnico smo jim mi dali z lastnim zgledom« ali pa mogoče kdaj pomislimo »pa saj moj otrok ravna skoraj identično kot sem jaz v njenih ali njegovih letih«.

Sama trdim, da so petdeseta leta nova trideseta! Sicer smo fizično že malce zmahani, nekaj smo vendarle že doživeli in imamo bolj ali manj boleče življenjske izkušnje za sabo, da smo se nekaj le naučili. Predlagam, da se ne oziramo več na to, kaj bodo drugi rekli in ali se ravnamo tako, kot se od nas pričakuje temveč da si svobodno vzamemo pravico, da kdaj na glas povemo svoje mnenje, pa čeprav ni usklajeno z mnenjem večine, da kdaj storimo nekaj za svojo dušo in se pri tem hudomušno sklicujemo na svojo starost, da začnemo izražati svoje izkušnje tudi drugim skozi humor in navihanost, kajti sedaj že imamo več sivih las, pa recimo, da se lahko tudi na to izgovarjamo, ko smo po otroško razposajeni.

Veste, vedno bolj sem prepričana, da so tole najboljša leta. Nekaj malega že vemo o življenju, še vedno imamo veliko energije in moči za radovedno raziskovanje odnosov, še vedno lahko ljubimo in smo ljubljeni, igrivo se soočamo z izzivi, saj imamo že na tone izkušenj, da se ne predamo ob prvi oviri in ko se res zavedamo, da je življenje le eno samo in to edino, ki ga v tem telesu premoremo, verjemite, da je vsak dan izgubljen, če ga hote preživite v nenehnem pritoževanju in obtoževanju drugih za svoje duševne, duhovne ali telesne manjke.