To me pogosto sprašujejo. Ali bolj varajo ženske ali moški. Velja nekako ponarodelo, da so bolj nezvesti moški. Kar je sicer bilo verjetno še kako res do pred nekaj desetletji, ko je na naših tleh in recimo v razviti zahodni kulturi še veljalo pravilo patriarha v družini, ki je odločal o usodi družinskih članov, torej je bila njegova žena tako rekoč njegova lastnina, katere naloga je bila rojevati in skrbeti za njega kot poglavarja družine ter za zarod, torej otroke. Več o usodi naših slovenskih prednic si lahko preberete v odlični in zelo boleči knjigi Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Časi so se spremenili, ženske smo vzele usodo lastnih teles in matrice rojevanja v lastne roke s pojavom kontracepcijske tabletke in vse večje enakopravnosti ter zaposlitev, še zlasti v Sloveniji je večina žensk zaposlenih in razpolaga z lastnimi prihodki. Vse to prispeva k temu, da se ozaveščajo, da niso več odvisne od dobre volje moža oziroma partnerja. Tudi paradigma partnerskega odnosa se je krepko spremenila zadnjih nekaj desetletij, ko ni več potrebno, da ženska v odnosu vse potrpi, kot so nam še dopovedovale naše mame ali babice. Vsaka druga zveza gre narazen.
Ženske od svojih moških potrebujemo pozornost, potrjevanje, da smo mu pomembne, lepe, privlačne in da so za nas pripravljeni iti skozi trnje, da nas osvojijo ter nas imajo za svoje kraljice, saj lahko le on kot kralj in jaz kot njegova kraljica tvoriva najlepšo partnersko pravljico. No, malce pravljičnosti ne škodi kajne?
Skratka, ženske po mojih izkušnjah v Svetovalnici bolj varamo oziroma si znamo poiskati skrivnega ljubimca, ki nam daje veliko pozornosti, ki nam je naš dragi že dolgo ne daje več. On me je osvojil pred leti, skupaj sva postavila dom s povprečno dvema otrokoma, imava vsak svojo službo ter enkrat letno dvotedenske počitnice in pozimi teden smučanja. Kaj bi še lahko bilo več od tega. On mi ne namenja več osvajanja in vročih pogledov, ne piše mi več porednih sporočilc in ne pošilja več pohotnih slikic. Zvečer se utrujen obrne in mi kaže hrbet, ko zaspi, vendar me prej prijateljsko poljubi na čelo in mi zaželi lahko noč. Ostajam takole v sostanovalskem odnosu, nepotešena. Imam ga rada in ga zelo cenim, saj imava čudovit dom in fantastična pridna otročka, dva avta pred hiško in urejeno družinsko življenje, v katerem pa ni več strasti.
Ko nam drugi moški, najbolj pogosto sodelavec v službi, iz sosednje pisarne, nameni nagajiv pogled in za dobro jutro pove, da imam čedno krilo in novo frizuro, mi postne rahlo vroče. Ko mi naslednji dan pošlje na službeni mail sporočilo, da me vabi na kavo med opoldanskim kosilom, se prva upiram, nato pa le pristanem. Ker poslušam mnoge in pogoste komplimente, se sicer nekaj tednom ali mesecev branim, nato pa se zatreskam do ušes in popustim njegovim osvajanjem in izjavam o nesmrtni ljubezni do mene. Ker sem zaljubljena in imam veliko pozornosti ljubimca, sem doma spet bolj razigrana in vesela, mož je vidno bolj umirjen, ker me rad vidi veselo, a me ne povpraša po vzroku te moje nove radosti. In tako varam moža nekaj let. Lažem, da imam službeno pot, lažem, da se je sestanek zavlekel, lažem doma, da moram nujno nazaj v pisarno.
Po neki francoski raziskavi, seveda opravljeni anonimno, kar 64% Francozinj priznava da je že prevaralo svoje može. Predvidevam, da ni kaj dosti drugače pri nas.
Ali se je kateri od vas gospodov sedaj zamislil? Boste morebiti bolj pozorni do svoje drage? Ne bo zgolj samoumevna mati vaših otrok? Ji boste znali pokazati, da si jo spet vroče pohotno želite?
