Vsi se kdaj znajdemo na točki, ko ne vemo, kako naj v življenju stopamo dalje. Ali pa se na neki točki zavemo, da je življenje teklo mimo nas, ne da bi se sebe znotraj tega sploh opazili. Dostikrat slišimo, da živimo kot na avtopilotu. Ali pa se se, preprosto, zgodi nek moment, ko spoznamo, da tako ne moremo več dalje. Da nočemo več živeti na način kot smo ga živeli do tega trenutka, da želimo spremembe, da želimo več in bolje…

Spoznamo, da so nas določena prepričanja in določeni vzorci vodili le v brezno pogube, ki je lahko le še večje, če ne spremenimo nekaj pri sebi. Vendar kaj? Kaj je tisto, kar bo spremenilo moje življenje na bolje? Zakaj sem nezadovoljen? Zakaj sem nesrečen in zakaj se mi ponavljajo vedno iste situacije? Ta in še mnoga vprašanja…

Sama sem si pred leti zastavila nekaj vprašanj, katera so mi pomagala pri analitičnem razmišljanju o tem kdo in kaj sem in s pomočjo katerih sem pričela zavestno delati na sebi. Torej ni bilo dovolj, da sem samo vedela, da je z mano nekaj “narobe” ampak je bila potrebna akcija!

Vprašala sem se:

Ali si pripravljena za svojo prihodnost?
Ali si zadovoljna s svojo trenutno službo? Ali je to služba, s katero boš dosegla želeno prihodnost?
Kaj je tisto, kar resnično ljubiš?
Kaj je tisto, zaradi česar občutiš strast?

Na nobeno od zastavljenih vprašanj nisem mogla odgovoriti ali odgovoriti pritrdilno odgovoriti, oziroma na način, ki bi mi potrdil, da sem na pravi poti. Danes, po toliko letih izoblikovanja sebe, imam odgovore na zastavljena vprašanja. Vendar se vsebina odgovorov ves čas dopolnjuje.

Vedno bolj čutim, da imam varno prihodnost, službo sem menjala in jo bom še enkrat ali večkrat, dokler želenega ne dosežem. Ljubim življenje, ljubim znanje, predvsem pa sebe. Vedno bolj. In vedno bolj jasno mi postaja, da le s strastjo dosežemo želene rezultate, le da tej strasti ne znamo prisluhniti. Nekateri imenujejo to strast tudi “aha moment”, Ana Bučevič pravi temu “inspirativna akcija”, spet drugi pravijo, da naj začnemo vse to uresničevati takoj, ker naslednji trenutek se bo začel vmešavati naš um, to pa je lahko naš konec že pred samim začetkom.

Če si upajte, se vprašajte. Vendar pazite: “Nikoli več ne boste takšni kot ste bili do trenutka, ko ste si ta vprašanja zastavili? Ali boste začeli delati na sebi ali pa boste v vlogi žrtve. Spet tretji boste zamahnili z roko in se tega sploh ne boste šli.

Spremembe pri sebi se začnejo, ko je dovolj hudo. Ko spoznamo, da tako več nočemo živeti in ko smo pripravljeni trdo delati na sebi pa če je soočanje s sabo še kako neprijetno.