Čustva nas zlahka pahnejo v bolezen

OGLAS

Čustva nas zlahka pahnejo v bolezen. Šamani razumejo, da večina težav, s katerimi se borimo, izhaja iz nezaceljenih čustev.

Čustva so stari programi preživetja, vkodirani v limbične možgane, in kadar strupena čustva gospodujejo mišljenju in živčnemu sistemu, ste ogroženi.

Da bi prenehali biti žrtev okoliščin in postali junak, ki se podaja na epsko potovanje odkrivanja, morate najprej zaceliti čustva. Življenje prinaša veliko izzivov in stresnih dejavnikov, ki omogočajo, da ustvarite nove živčne poti v možganih in spremenite strupena čustva, kot sta strah in jeza, v pozitivne občutke, kot sta sočutje in ljubezen.

OGLAS

Šamani razlikujejo med strupenimi čustvi, ki se lahko zagnojijo in nas zastrupljajo, in občutki, ki so bežni in minljivi.

Morda vas navda občasen občutek jeze na otroka ali partnerja, spontan preblisk, ki pošlje val kemikalij skozi telo in možgane, toda občutek hitro mine in umirite se.

Strupena čustva, po drugi strani, lahko vztrajajo v telesu in limbičnih možganih ure ali dneve ali leta.

Več v knjigi Zdravilo duha, Starodavne poti do dobrega počutja

Nevroznanstvenica Jill Bolte Taylor opisuje razliko med občutkom in čustvom v Kapi spoznanja: osebnem potovanju možganske znanstvenice. »Po devetdesetih sekundah je kemična sestavina jeze v krvi razgrajena in spontani odziv je minil. Če po tej minuti in pol še vedno ostanemo jezni, je to zato, ker smo tako izbrali in dopustili tej nevronski mreži, da deluje naprej. Vsak trenutek se odločamo, ali se bomo ujeli v mrežo ali pa se bomo posvetili sedanjosti in dovolili, da odziv mine kot bežna fiziološka reakcija …«

Limbični možgani zaznavajo ločenost namesto enosti. Stvarnost razgradijo v grižljaje, da bi jo razumeli, vendar ob tem zgrešijo celoto. Višje razviti možgani zaznavajo, da vidni svet materije in fizičnih pojavov ter nevidni svet duha in energije nista ločena. Le praktična, vsakodnevna zaznava riše ločnico med obema. V vidnem svetu zaznavam, da je moje telo ločeno od telesa osebe, ki sedi na stolu ob meni, v nevidnem svetu pa je vse prepleteno in neločljivo.

Nevidni svet je poenoten, nelokalen in onstran prostora in časa. Čeprav vseprisoten je neviden za običajno zaznavo: poznamo ga le po njegovih udejanjenjih. Neposredno ga lahko dojamemo šele tedaj, ko se naša zaznava spremeni in prostorsko-časovna pregrada med svetovoma za trenutek izgine.

Dokler ne boste ugledali neobičajne, nevidne stvarnosti, bodo vaši možgani usmerjeni v ločenost in bali se boste tistega, »kar je zunaj«. Ko boste izkusili zdravilo duha, se bo občutek ločenosti razblinil, saj se boste zaznavali kot neločljivi del večje celote.

Potem ko boste vzeli zdravilo duha, boste lahko prisanjali zdravje in dobro počutje v udejanjenje, si zamislili življenje brez pičlosti in strahu ter harmonično medsebojno delovanje z ljudmi, bitji, planetom. Odkrili boste, da se smrti ne gre bati in ogibati za vsako ceno, saj je le vhod v drugi svet.

V navadnem, vidnem svetu naše možnosti omejujejo informacije, dosegljive našim čutilom. Um je naučen, da se tisto, na kar naletimo danes, ujema z doživetim v preteklosti. Toda v neobičajnem svetu imate dostop do prajuhe vsega stvarstva, neomejene v svojih možnostih za rojevanje novega. Dozdevno nemogoče postane mogoče.

Za naše najzgodnejše prednike je bila povezava z duhom najpomembnejša, kar velja tudi za večino današnjih staroselskih skupin. Med zgodnjim antropološkim delom, ko sem proučeval nepokvarjene kulture, ki živijo zelo podobno kot naši paleolitski predniki, sem presenečeno odkril, kako zelo je duh navzoč v njihovem življenju. Številne legende opisujejo nebesno bitje, ki prinaša modrost na zemljo. Prepričani so, da se v posebnih krajih in stanjih zavesti še vedno lahko sporazumevamo z njim. Eno teh bitij je Quetzalcoatl, pernata kača, gospodar zore za Azteke in Hopije. Starodavni Maji so ga poznali kot Kukulkana.

Quetzalcoatl je vedno vračajoči se bog, povezan z Venero, zvezdo jutranjico. Legende pravijo, da se vrača v vsakem novem obdobju in prinaša obnovo in védenje. Njegova dediščina je organizirajoče načelo na zemlji. Quetzalcoatl uči, da vsa modrost izhaja iz duha. Smrtno življenje je začasno stanje, vendar moramo fizično telo negovati in skrbeti zanj, saj ga je izjemno težko zaslužiti. (Budisti poznajo podobno zamisel o človeškem utelešenju kot neprecenljivem daru, ki ga moramo častiti in primerno izkoristiti.) Za staroselce, ki sem jih proučeval, vsakdanje smrtno življenje ni edina in najvišja resničnost. Primarna resničnost je nevidno področje duha in resnični jaz je duhovni in trajen. Duh vodi vrače in vračarke, s katerimi sem sodeloval, k odkrivanju zelišč z močjo, ki daje življenje — užitnih zelenih rastlin, bogatih s hranili. Naši paleolitski predniki so imeli zelene rastline za glavni vir prehrane. Kako čudovito sodelovanje med ljudmi in rastlinskim kraljestvom!