Prosimo vas za pomoč, pa nas še vseeno pustite na cedilu. Zakaj?
»Toda v najtemnejših urah, ko je videti uspeh naravnost nemogoč, moramo misliti na to, da se božji otroci nikoli ne bi smeli bati in da nam naše duše zaupajo samo take naloge, ki jih lahko izpolnimo.« (Edward Bach)
Velikokrat se mi je zgodilo, da so mi ljudje potožili glede nebeške pomoči. Na številnih delavnicah so se učili, da če kaj potrebujejo, potem za to Nebesa preprosto prosijo. Prosijo lahko za karkoli: za izboljšanje odnosov, parkirišče, denar, ozdravitev, itd. Nekateri so z navdušenimi obrazi pripovedovali, kako so jim Nebesa izpolnila željo, nekateri pa so ob njihovih pripovedih žalostno pogledovali, saj njim kljub številnim prošnjam Nebesa »niso pomagala«. Seveda je potem to sprožilo kopico dodatnih vprašanj, kot so na primer: »Ali Nebesa ustrežejo le določenim?« ali »Sem storil kaj narobe, da me Nebesa ne poslušajo?« ali pa celo »Morda nisem prosil s pravimi besedami?«.
Nebesa odgovarjajo:
»Nebesa vas vedno poslušamo, na vsakem koraku, celo, ko spite, prisluhnemo šepetanju vaše duše. Razlikovanja v Nebesih ne poznamo. Za nas ste vsi Božji otroci, vredni ljubezni in radi poslušamo vsakega od vas. V največje veselje nam je, ko lahko ustrežemo vašim željam, s čimer vam po navadi okrepimo vero in narišemo nasmeh na obraz.
Včasih pa vašim prošnjam ne moremo ugoditi. Tudi to drži. Zakaj? Zaupajte nam, da dodobra poznamo pot vaše duše. Vsi, ki spremljamo vašo zemeljsko pot, vemo, kaj ste si izbrali za zemeljske izkušnje, ki vam bodo pomagale pri razvoju in rasti. Te izbrane dušne izkušnje vključujejo tudi tisto, kar sami označujete kot lekcije, katere ste si brez odstopanja zadali izkusiti. Po zakonu svobodne volje se morajo te izkušnje odviti in kljub temu, da nas v težkih trenutkih prosite drugače, moramo ta zakon upoštevati in tako ne ukrepati tudi, ko vaše besede prosijo nasprotno. To vseeno ne pomeni, da smo vas pustili na cedilu ali da ste naleteli na gluha ušesa. Tukaj smo, s plastenko hladne vode čakamo ob progi, da pritečete mimo. Ne izgubite vere. Prosimo, prosite nas vedno znova, kajti veliko prošenj lahko izpolnimo takoj. Zaupajte nam. Mi zaupamo vam.«
Ko sem prejela ta odgovor, me je nekaj prešinilo. Pomislila sem na vse tiste želje, ki se mi v življenju niso izpolnile. Verjetno se velikokrat niti ne zavedamo, da je mogoče določena neuresničitev nečesa pravi blagoslov v preobleki. Poglejte nazaj na svoje življenje in prepričana sem, da boste sami ugotovili podobno.
Moja velika želja iz preteklosti je bila, da bi se preselila v tujino, v zelo oddaljeno državo. Vsakič, ko sem želela uresničiti namen selitve, se je nekaj ponesrečilo. Sanjarila sem o novem, sanjskem življenju, daleč stran od preteklosti, ki je zaznamovala mojo mladost. Ker se mi ta želja nikakor ni hotela izpolniti, sem bila razočarana in jezna. Danes z grozo v očeh pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi z glavo skozi zid takrat dosegla svoje. V kolikor bi se mi takrat želja uresničila, bi izgubila predragocen čas, ki sem ga imela možnost preživeti s svojo mamo. Moja mama je odšla domov, v Nebesa, komaj pet let po mojem propadlem poskusu selitve. To je zdaj blagoslov, takrat se mi ni zdelo tako. Najin skupni čas na Zemlji je bil kratek. A preživeli sva ga skupaj in tudi v času njenega boja s hudo boleznijo sem bila lahko ob njej in ji pomagala. Neprecenljivo. Drugi blagoslov je to, da ta trenutek pišem vrstice, ki jih vi berete. V primeru moje selitve bi se moje življenje zasukalo v popolnoma drugo smer. Verjemite mi, da je ta druga smer taka, da bi danes v trenutku stekla stran. Ta smer bi me oropala mojega resničnega življenjskega namena in še marsičesa. Še dobro, da me Nebesa niso uslišala. Velikokrat pomislim na to.
