Kovanje smisla in nujnost vrlosti

OGLAS

Iskanje lastnega smisla znotraj močno onesnaženega informacijskega okolja zahteva naraven procesni pristop, to je osebno angažiranost in dolgotrajno, v duhovni razsežnosti ukoreninjeno motivacijo. Ne torej na kratko, z nepreštevnimi “motečnostmi” in preveč poenostavljeno. Smisel mora biti enostaven, resničen, bivanjski, ne pa tudi razvrednoten. Velikani duha, ki so dosegli sposobnost videnja bistva stvari, tega niso dosegli s “twitanjem” ali med hrupom posvetnega delirija ali po majhnih žličkah metod poneumljanja.

Pomenljiv smisel, ki presega trenutno miselno širino in nas bivanjsko poteši nas hoče celega, neutrudno se odpovedujmo prepričanjem, opravilom in ljudem, ki nas od tega odmikajo. Žrtvovanje je nujno, da v sebi naredimo prostor. Nihče tega ne more narediti za nekoga drugega. Že v naslovu izvemo za najbolj temeljni smisel bivanja, pa nam samo vedenje o tem niti za las ne preobrazi bivanjske matrice, iz katere črpamo ideje, motive in snov za svoje obnašanje. Ostajamo nespremenjeni, znanje ostaja na nivoju vedenja, ne delovanja.

Z gledišča moči je bolje ne vedeti in živeti nemoteno v ignoranci kot vedeti in izbrati ignoranco. V prvem primeru je ignoranca nezavedna in podedovana, v drugem pa je izbira. Ko dosežemo starost 42 let ne moremo več trditi, da ne vemo, kaj pomeni ljubiti ali sovražiti, dajati ali jemati svobodo, dovoljevati ali prepovedovati, sprejemati ali zavračati. Ko dosežemo 49 let in še vedno ne ljubimo, potem je to izbira. Cena neljubezni je globoka nezavest, iz katere rasejo spori, bolezni, ločitve in resnična duhovna smrt.