Nekega dne pred nekaj leti sem se odpravila na pomembno srečanje. Na pol poslovno, na pol zasebno, v obeh pogledih pa zame izjemno izjemno pomembno. Nikakor nisem hotela »zamočiti«.
Več dni vnaprej sem razmišljala o tem srečanju, v glavi premlevala različne scenarije pogovora (kaj bom rekla jaz, kaj bo rekel moj sogovornik itn.), upala na najboljši možen razplet in dogovor, na koncu pa … »zamočila«. Na celi črti. S podrobnostmi vam prihranim, lahko pa povem, da sem pri sogovorniku pustila precej slab vtis in dogovor je padel v vodo. Tisti hip se mi je zdelo, da je življenjska priložnost splavala po vodi.
Nesrečna, žalostna, razočarana …
Domov sem odšla poklapana. Nisem mogla verjeti, kako grdo so se stvari zapletle. Minilo je že nekaj ur od srečanja, a v moji glavi se je vztrajno znova in znova vrtel film vsega, kar se je zgodilo, posledično pa so me vedno bolj prevzemali občutki žalosti, razočaranja, na trenutke že skorajda groze.
Drugi ljudje in dogodki nas ne morejo prizadeti. Prizadane nas lahko samo naš pogled nanje in filmi, ki jih v zvezi s temi dogodki vrtimo v svojih glavah.
Po nekaj mučnih urah, ki so minile od omenjenega srečanja, sem se vendarle tudi sama spomila te modrosti. Ja, ustaviti moram film, ki se še kar vrti v moji glavi. Ampak kako? Kako, če pa se kar vrti in vrti?
Na srečo sem imela v rokavu trik s področja nevrolingvističnega programiranja (NLP-ja). Nevrolingvistično programiranje (NLP) obsega izjemno učinkovita orodja in tehnike za upravljanje s svojim notranjim svetom (z mislimi, čustvi, samopodobo, motivacijo ipd.), zato ni čudno, da se je s pomočjo NLP-ja moja mora že nekaj minut kasneje končala.
Kaj točno sem naredila?
Ker v tistem trenutku misli nisem znala preprosto preusmeriti drugam, sem vedela, da moram film v svoji glavi spremeniti na takšen način, da ne bo več imel čustvenega vpliva name.
Za nekaj minut sem se usedla in naredila naslednje:
1. filmu oziroma slikam v svoji glavi sem najprej odvzela barve – sebe, sogovornika in pisarno, kjer sva sedela, sem v svojih mislih zdaj videla v črnobelem (odvzem barv je filmu takoj odvzel tudi nekaj čustvene »barvitosti« oziroma intenzivnosti)
2. zatem sem filmu »izklopila zvok« – v mislih sem torej videla sebe in sogovornika, kako odpirava usta, iz katerih pa ni slišati nobenega glasu (odvzem zvoka je še dodatno zmanjšal čustveni vpliv, ki ga je imel moj notranji film name, obenem so bili prizori že malenkost smešni)
3. slike v svoji glavi sem nato oddaljila – filma torej nisem več gledala čisto od blizu, temveč z bistveno večje razdalje (razdalja je seveda še dodatno zmanjšala čustva, ki so se mi porajala ob gledanju tega notranjega filma)
4. sledil je še zadnji korak: film celotnega srečanja sem v črnobeli tehniki, brez zvoka in z zadostne razdalje v svoji glavi nekajkrat hitro zavrtela od konca proti začetku –najprej sem torej videla sebe, kako sem odšla s srečanja, potem zaplet v pogovoru, zatem začetek pogovora in šele na koncu je prišel na vrsto moj prihod na srečanje (podobno, kot bi knjigo brala od zadnje platnice proti prvi – zgodba in občutki ob njej se v tem primeru povsem spremenijo).
Ob tem, ko sem nekajkrat ponovila 4. korak, priznam, da sem uporabila še enostavno»skrivno sestavino«, ki je poskrbela za to, da je celoten dogodek zame postal smešen in sem se mu na koncu le še od srca nasmejala.
Negativni občutki v zvezi z dogodkom tistega dne se niso vrnili niti enkrat in niti za trenutek.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Moj prvotni notranji film, ki mi je povzročal toliko bolečine, bi lahko primerjala z zgoščenko – znova in znova se je vrtel in bil vsakič enak, prav kakor je vsebina zgoščenke ob vsakem predvajanju enaka. Ko sem naredila opisane štiri korake, sem to zgoščenko močno poškodovala in deformirala – kot bi jo popraskala s škarjami in na koncu še razrezala.
Tako kot filma s poškodovane oziroma uničene zgoščenke ni več mogoče predvajati, tako tudi moji možgani niso več mogli dostopati do prvotnega bolečega filma – ker ga preprosto ni bilo več, saj sem ga z zgoraj opisanimi koraki poškodovala oziroma uničila.
Ta tehnika je resnično enostavna in bolj učinkovita, kot si ob samem branju morda znate predstavljati. Primerna je za situacije, kadar nič ne pomaga, da sami sebe prepričujemo, naj bomo mirni, srečni, pozitivni ipd., ko pa naši možgani kar bezljajo po svoje in nam povzročajo bolečino. V takšnih trenutkih potrebujemo konkretnejša navodila, kako uporabiti svoje možgane, in nevrolingvistično programiranje zagotavlja prav to – jasna, enostavna navodila za uporabo človeških možganov, s pomočjo katerih lahko kar najhitreje in z najmanj truda dosežemo tisto, česar si želimo.
Preizkusite na lastni koži
Zaprite oči, pomislite na človeka v svojem življenju, ki neprijazno govori z vami in vam njegovo vedenje povzroča bolečino. Sliko, ki jo vidite v sebi, spremenite v črnobelo, izklopite zvok, tako da vidite tega človeka le še odpirati usta, med tem ko glasu ni več slišati (da bo vse skupaj bolj zabavno, mu lahko nadenete še okrogel klovnski nos), oddaljite sliko, tako da postane manjša, in potem dodajte še »skrivno sestavino« … Verjamem, da se boste potem tudi vi le še od srca nasmejali filmom in slikam, ki so vam včasih povzročali bolečino.
Če ste tehniko preizkusili, potem imate izkušnjo iz prve roke – ne, ne prizadanejo nas ljudje in dogodki okrog nas, temveč filmi, ki jih v zvezi z njimi vrtimo v svojih glavah. In te filme je z nekaj znanja mogoče hitro, učinkovito in trajno spremeniti.
