Zakaj tako hitro hodite?

»Tako hitro hodite …, kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.

Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Stopali smo hitro in neučakano – vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo neko hecno obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij.

Ko smo zapuščali indijansko vas, je ob njenem robu, prav pri zadnji hiši sedel starejši gospod. Indijanec. Sedel, se smehljal in delal – nič. Lepo je pozdravil, mi odzdravili. Prijeten možakar, sem pomislila.

OGLAS

Ogledi mogočnih slapov, kopanje v toplih tolmunih, fotografiranje table mountains … Popoldan pa hitro nazaj v vas na kosilo, ki sva ga pojedla bolj med hojo kot za mizo. Starejši gospod je še kar sedel tam, na tleh pred zadnjo kolibo v vasi, na istem mestu. Še vedno se je samo smehljal, nas lepo pozdravil, predvsem pa delal – nič.

Še nekaj ogledov slapov, razgledov edinstvene pokrajine Gran Sabane, nekaj vožnje in pogovora z domačinom, nato smo se zvečer vrnili v vas. In ob koncu vasi, verjeli ali ne, je še vedno sedel ta gospod, se še vedno smehljal, pozdravljal mimoidoče in delal – nič. Prijatelj, sicer stereotipno hiter podjetnik, ki mora produktivno izkoristiti vsako minuto dneva, je že z nervoznim glasom pripomnil: »Poglej ga – pa kaj on počne ves dan? Postajam živčen, samo ko ga gledam, kako ne dela nič! Prav nič. Ves dan!«

Naslednji dan je še vedno sedel pred svojo kolibo na koncu vasi in delal isto kot dan pred tem – nič. Tretji dan, ko sva med seboj že malo obrekovala tega gospoda s slovenskimi besedami, je prijatelj po angleško vprašal najinega vodnika: »Pa kaj je z njim – nikoli nič ne dela? Kaj ima od življenja, če ves čas le sedi tu in ne dela nič?«

V tistem trenutku se je ta starejši gospod obrnil proti nam in, ne da bi spremenil svoj že več dni trajajoč prijeten nasmešek na obrazu, mirno rekel (znal je angleško, kar je res redkost v Venezueli): »Mladi mož, kdo pa pravi, da imaš ti kaj od življenja, ker vsak dan tako hitiš?«

Ostala sva brez besed.

V današnjem času hitrega tempa življenja zahodnega razvitega sveta nam je postalo normalno, da ves čas hitimo. Mnogi se soočamo s slabo vestjo, če se v celem dnevu ne počutimo produktivni. Je to res prava pot srečnega in mirnega življenja? Ali je to le naučena pot biti čim bolj uporaben za sistem, ki nas izčrpava? Sistem, ki ga mi le energetsko polnimo kot baterija, ki bo slej ali prej pošla, na njeno mesto pa bo dana druga, nova, polna.

Ustavimo se. Zadihajmo. Ne hitimo ves čas. Kar se mora, se bo zgodilo; kar je pomembno, bo počakalo. A ta trenutek bo odšel. Smiselno ga je zaznati, ozavestiti, ga v polnosti občutiti in postaviti v lep spomin. Čas je edina dobrina, ki je ne moremo dobiti nazaj, ne moremo kupiti ali prodati, ne moremo ustaviti niti prehiteti.

Zasledila sem zanimivo misel: »Vsakdo bi moral meditirati vsaj 15 minut na dan, vsak dan. Razen, če nima časa. V tem primeru bi moral meditirati eno uro na dan.«