Izražanje sebe

OGLAS

S tem, ko ustvarjamo komunikacijski prostor za sebe, ga pravzaprav tudi za druge in obratno seveda. Vsak od nas ga ima, in če ga ne ustvari, ga ne more uporabiti za izražanje tega, kar si želi. In s tem, da izrazi to, kar si želi, da prostor pravzaprav tudi drugemu, da izrazi svoj komunikacijski prostor.

Komunikacijski prostor je del prisotnosti, ki se izrazi kot nek prostor, ki ne omogoča samo, da se izrazimo tako, kot smo se hoteli, temveč tudi drugim omogoča, da se oni izrazijo, kot so oni hoteli. Ob tem pa vse prevečkrat pozabljamo, da je to prostor srečevanje z drugo dušo, ne toliko s človekom in njegovimi mislimi.

Človek, ki se srečuje samo s svojimi mislimi, nameni, pretvezami, igricami z drugim človekom, ni v svojem komunikacijske prostoru. Je že res, da nekaj izraža, a to so le misli, ki so podprte z materialnimi stvarmi in tem, kar se v materialnem svetu dogaja. Komunikacijski prostor pa karakterizira nekaj povsem drugačnega.

OGLAS

To je prostor, kjer se izraža duša. To je posvečen, sveti prostor. To je prostor svetosti, kjer si dovolimo, da smo 100% takšni kot smo, brez vseh priveskov in brez vseh pretvar.

Umski komunikacijski prostor tega ne omogoča. Je že res, da se izražamo, a izražamo se tako, kot si to želi naš nižji jaz, naši nameni, potrebe… V takem prostoru sicer teče beseda, tema pogovora pa je nižji jaz, stvari, ki so všečne in na razpolago nižjemu jazu.

Dušni komunikacijski prostor je nekaj povsem drugega. Človek komunicira kot duša, iz duše.
To je malo težko razumeti, še posebej, če živimo večino življenja v umu in dušnih stvari sploh ne opazimo. A najbolj ga lahko primerjamo s prostorom, kjer smo popolnoma spontani in v tej svoji spontanosti počnemo kar pač počnemo.

Spontani prostor je prostor duše, je igrišče našega duha, da se izraža, kot se želi sam, brez, da bi mu kdo karkoli diktiral ali omejeval njegov izraz. In takrat tudi največ storimo, z najmanjšim naporom in smo zelo zadovoljni s tem, kar smo ustvarili.

Gre se za prostor, ki je prežet z Duhovnimi čustvi, ne s čustvi, ki izvirajo iz osebnosti in nižjega jaza.
In zanimivo, tisti, ki pravite, da je to težko, se samo spomnite, kako lahko je zaznati, ko smo spontani in kdaj nismo. Torej je vse kar je potrebno, iskati ta spontani prostor za komunikacijo.

Ne, to ni tako zelo težko. V bistvu je pravzaprav zelo enostavno. Tak prostor se namreč najlažje ustvari, ko drugim pustimo, da se izražajo, kot se pač želijo, kajti takrat ne vpletamo uma.
Um pride na vrsto, ko začnemo soditi, se primerjati, kritizirati, negodovati. Ne, spontani komunikacijski prostor ni nič kaj takega. To že vemo.

Kar pa je potrebno, da pridemo tja, pa je to, da se odvadimo premišljevati o stvareh, ki niso naše in ne prihajajo neposredno iz nas.

Da, težka naloga. A to je pot. Vedno, ko se primerjamo z drugimi, jih kritiziramo, smo do njih kritični ipd., no, takrat nismo spontani.

Edina naloga nas ljudi je, da smo spontani in v povezavi s svojo dušo. Da ustvarjamo in se izražamo skozi Dušni komunikacijski prostor, ne skozi umskega, pa kljub vsemu treniramo umskega.

Tako so nas naučili, boste rekli. Ja, je res. A sedaj imate priložnost, da se tega odučite. Bo šlo?