Kot sem že pisala, je namen praznikov, da so prazni(čni). Torej gre za ustvarjanje prostora, kjer se lahko srečamo sami s sabo.
Advent je označen kot vesel, praznični, zabave poln in še kaj. V resnici pa je mišljen kot miru in tišine poln čas, v katerem prisluškujemo sebi.
Narava se umirja. Če gremo zgodaj zjutraj na sprehod, slišimo samo svoje korake. Hladen zrak nas nagovarja, da se potegnemo vase, se zvijemo v klobčič, drgnemo dlani drugo ob drugo, se prestopamo z nogami in pihamo v dlani toplo sapo. Vse nas nagovarja, da se začutimo in pridemo v stik s sabo.
Potrošništvo se nahaja izven nas, nas kliče od sebe in nas nagovarja, da nekaj potrebujemo. Da nismo dovolj. Da nismo celi.
Potrošništvo ni skrito samo v plastiki, bleščicah in podobnih rečeh. Skrito je v vsem, kar ni del nas.
Seveda ni nič narobe, če potrebujemo take vrste dopolnitev. Nič nimam proti potrošništvu. Vem, da za ljudi pomeni osmišljanje življenja, po tem, ko prebijejo cele dneve v službah, ki jih izčrpavajo. Potrebujejo tolažbo, celjenje, potrditev, da lahko sami določajo za kaj bodo porabili z muko prislužen denar.
Dobro pa je vedeti, kaj potrošništvo prinaša otrokom na dolgi rok.
Dajmo en primer: otrok si želi igračo, ki jo ima prijatelj, ki jo je videl na tv ali v reklami. Je v stiski, glasno izraža potrebo po igrači. Starš ga opazuje in tudi, če je bil najprej trdno odločen, da igrače ne bo kupil, ne zmore otrokove stiske. Preveč ga boli. Preveč ga spominja nanj. Gre in igračo kupi. Otrok se z njo igra, recimo velikodušno, en mesec, nakar ga igrača ne zanima več. Dokler ne zagleda nove igrače. In jo dobi. In se potem igra z novo igračo in morda tudi s staro (če sta tematsko povezani), itd. In začne se začaran krog imenovan imeti in biti srečen.
Kakšno sporočilo dobi otrok? Da hrepenenje lahko poteši s stvarmi.
Pa je res tako? To je vprašanje, ki zahteva razlago ozadja razvoja otroka. Otrok v prvih sedmih letih, skozi dihalni proces, razvija svoj odnos do sveta. Med vzpostavljanjem odnosa naleti tudi na stisko, razburjenje, jezo in nemoč.
Kaj se zgodi, ko otrok joče in vztraja, da želi igračo? Otrok je v stiski, ker išče, kje so njegove meje. Obdobje trme se začne po 3. letu, ko se otrok začenja zavedati ločenosti od sveta. Skozi zaznavanje, da svet ni pravičen, ugotavlja, kaj želi in česa ne.
In kaj se zgodi, če otrok dobi vse, kar si zaželi? Dobi impulz, da se v svetu dogajajo procesi pri katerih on ne sodeluje. Da razložim. Če otrok dobi pravo pozornost, če dobi občutek, da je viden in slišan, bo staršev NE sprejel in predelal. Pa ne samo to. Dobil bo tudi občutek, da starš ve kaj je dobro zanj. Da je starš kompetenten za njegovo vzgojo.
S kupovanjem igrač lahko ustvarimo dva rezultata. Prvi je slab odnos do materialnih stvari, drugi pa pretirana kontrola in strah, da se bo z igračami kaj zgodilo. V obeh primerih je posledično cela družina v stresu.
Izogniti se kupovanju igrač zahteva zavestno odraslo osebo, kar je na trenutke naporno delo. Zakaj? Zaradi občutka krivde in nemoči. Splača se preiti te občutke in vztrajati in se vedno znova spomniti, da je vzgoja otrok predvsem naloga staršev in ne vrstnikov, vrtca in šole. Ko so temelji trdno postavljeni v družini, še tako hud vihar ne poruši hiše, v tem primeru otroka.
Kaj pa lahko »nadomesti« igračo ali bolje, nadomestek česa je igrača?
Pripovedovanje pravljic, sprehodi po razsvetljenih poteh, peka piškotov, priprava čajanke, izdelava daril za družini ljube osebe in še kaj bi se našlo, so resnična darila za otroka in starše.
Želim vam miru in pristne bližine polne adventne dni.
Hadeja
