Afriška zgodba o otroku iz voska

Kadi je živel skupaj s svojimi starši, brati in sestrami v družini, ki je bila načeloma srečna. Toda ta družina je bila zelo nenavadna – tako Kadi kot tudi njegovi bratje in sestre so bili namreč iz voska. Ker so bili iz voska, nikoli niso mogli zapustiti svoje kolibe pri dnevni svetlobi, iz strahu, da se ne bi stopili. Iz kolibe so stopali samo ponoči, da bi se malo poigrali kje v bližini. Čeprav so se v temi včasih spotaknili, zaradi svojega voščenega telesa niso čutili bolečine.

Njihovi starši jim niso dovolili, da bi se preveč oddaljili, kajti tema je vsekakor nevarna. Pogosto so tožili, da nikoli ne bodo izvedeli, kakšen je svet, čeprav jim ničesar ni manjkalo in so bili na svoj način srečni. Toda Kadi je čutil nekakšen notranji nemir. Zato je neke noči sanjal o čudovitih bitjih in stvareh, ki napolnjujejo svet in o katerih so mu pripovedovali. Videl je vzhajajoče Sonce, živali, ki tekajo po savani, oblake, ki se poigravajo s svetlobo, videl je mavrico … Odločil se je, da bo tvegal in se odrekel varnemu zavetju kolibe, da bi spoznal lepoto sveta.

Starši so ga skušali odvrniti od njegove namere, češ da se bo na Soncu zagotovo stopil. Kadi pa se je odpravil na pot, ne da bi se ozrl. Na svojem kratkem potovanju je ob sončnem vzhodu na svojem obrazu začutil toploto dneva, videl je igro svetlobe na nebu in drevesa, ki so ga pozdravljala s smehljajem, videl je vitke žirafe in antilope…

OGLAS

Toda bolj ko se je približeval Soncu, bolj se je njegovo telo iz voska topilo. Ponoči so se ga njegovi bratje in sestre odpravili iskat. Ko so našli njegove ostanke, so oblikovali čudovito ptico s krili iz palmovega listja, da bi vosek obvarovali pred sončnimi žarki.

Odnesli so ga na grič in ga ob sončnem vzhodu opazovali skozi špranjo kolibe Ko je sonce vzšlo, se je ptica iz voska pognala v zrak kot blisk. Ko je oživela in pohitela, je še nekajkrat zaokrožila nad kolibo, kot bi se želela posloviti. Naposled pa se je oddaljila in se čutila neizmerno srečno.

Ko s pomočjo ljubezni do misterija, do lepote in do globine življenja premagamo svoje strahove in inercijo, nas ta impulz transformira ter nas osvobodi starega bremena … … In notranja preroditev nam razkrije novo resnico o nas samih ter o življenju.