Aktivnost ali pasivnost

OGLAS

Kaj je bolje, biti pasiven ali aktiven?

Aktivnost je v naši družbi nekako bolj cenjena, zaželena, občudovana. “Aktivni” ljudje so pridni, delavni, kreativni, ustvarjalni, ambiciozni, itd; medtem ko so “pasivni” po navadi smatrani kot leni, brez energije, brez motivacije, volje.

Aktivnost oz. pasivnost skozi znanost Human design, ki preučuje edinstvenost posameznika, lahko gledamo na več načinov.

Z vidika mehanike našega telesa, to zelo dobro ponazorijo že sami energetski tipi. Medtem ko sta Generator in Manifestator definirana kot energetska tipa, štejeta Projektor in Reflektor med neenergetske tipe. Medtem, ko so prvi naravnani bolj storilnostno in se dejansko po navadi bolj aktivno udejstvujejo življenja, je za neenergetske tipe naravno, da so selektivni in varčujejo z energijo.

OGLAS

Dejstvo je, da nimamo vsi ves čas dostopa do neomejenega vira življenjske sile; zato tudi ni mišljeno, da jo vsi porabljamo v enaki meri in to je v redu. Ni se nam potrebno primerjati med seboj in se počutiti slabo, se morda celo obtoževati, da smo leni. Prav je, da energijo porabljamo za tisto, kar je vredno nam samim; ne za tisto kar je družbeno sprejemljivo.

Večopravilnost. Dostikrat zasledim dobronamerni nasvet, da večopravilnost ni ok, da moramo predvsem ženske paziti, ker delamo več stvari hkrati, zaradi česar se lahko izčrpamo. V določenih primerih (z vidika Human Designa – za določene tipe, dizajne, nedefinirane energetske centre) to vsekakor drži. Definitivno pa to ne drži za vse.

Manifestatorski Generator na primer, je in mora biti t.i. »multipraktik«. Mora početi več stvari naenkrat, se lotiti vsega kar ga pritegne in če se potem izkaže, da to ni zanj – odnehati. To je najbolj normalno, naravno in pravilno delovanje zanj, ker bo edino tako prišel do tistega, kar je zares “njegovo”.

In čeprav kot rečeno, imamo energetske dizajne, ki morajo biti fizično aktivni, sicer se vsa akumulirana energija v telesu odraža na neželen način; je na drugi strani pasivnost oz. čakanje – na življenje, edini pravi način delovanja za vse nas.

Ni mišljeno, da v življenju delujemo na silo, da se ves čas za nečem ženemo, nekaj začenjamo, delujemo v neko smer… ker to žal v veliki večini primerov še vedno počnemo iz uma – ker je to pač treba, ker se to spodobi, ker bo to za nas koristno, ker nekaj moramo, ker ne moremo samo biti, ker brez nič ni nič in podobno.

Za vse nas je v resnici mišljeno, da “zgolj” odgovarjamo… na življenje.

Za Manifestatorja odgovarjanje pomeni njegovo notranjo iskro, impulz, ki mu narekuje kaj in kdaj…

Za Generatorja je to odziv Sakralnega centra, ki prepozna, kaj je pravo zanj…

Projektor mora čakati na poziv oz. povabilo, v katerem je prepoznan zaradi tistega kar je njegovo bistvo…

Reflektor mora čakati na tisti občutek presenečenja v življenju, ki mu pove, da je pravem okolju…

Kaj je torej bolje – aktivnost ali pasivnost? Seveda ni nič od tega ne dobro ne slabo. Če že, bi se odločila za aktivno pasivnost. Kjer pasivnost pomeni, da si dovoliš samo biti, kjer si aktiven v iskanju samega sebe, v izražanju svoje avtentičnosti, integritete. Kjer se zmoreš predati, zaupati življenju, da se zgodi. Da ti življenje pokaže v katero smer delovati. Ne pa da iščeš aktivnost s svojim umom. Kateri je tako ali tako žrtev kolektivnih prepričanj, vzorcev in strahov.

Bistvo je, da ni pravila, ki bi veljalo za vse. Ni navodil, usmeritev, nasvetov, ki bi bili pravi za vsakega izmed nas. Ker smo si različni, ker je že naša mehanika delovanja različna, ker je vsak izmed nas edinstven.

Zato ne iščimo univerzalnih, splošno veljavnih nasvetov, usmeritev, teorij, navodil, priporočil. Poglobimo se v življenje, raziskujmo tisto, česar nas ne naučijo v šoli in spoznajmo se s sabo, s svojo lastno edinstvenostjo. In potem svoje življenje gradimo na tem.

Prihaja čas, ko bo pomembno delovati iz sebe, iz svoje lastne individualnosti, ker nikoli ni bilo niti mišljeno, da smo karkoli drugega. Šele kot takšni smo lahko dragocen doprinos kolektivnemu.