Vsako delo na sebi se vedno začne individualno. Ko opazimo, da nas določene lastnosti, vedenja, vzorci mišljenja ali čustvovanja motijo v življenju, se odločimo za spremembo le-teh. Dandanes je na voljo ogromno strokovne in poljudne, pop psihološke literature, ki nam lahko pomaga pri začetnih korakih. Nedvomno lahko marsikatero spremembo dosežemo tudi sami in s pomočjo iskrenih prijateljev, ki nam brez zadržkov in olepševanja povedo tisto, česar morda ne želimo slišati. Vendar slej ko prej nastopi trenutek, ko potrebujemo pomoč zunanjega in objektivnega strokovnjaka.
Če si torej lahko pomagamo sami, zakaj bi šli na psihoterapijo?
Razlogov je več, najbolj očiten pa je, da imamo vsi tako imenovane slepe pege – lastnosti in vedenja, ki jih ne opazimo. Ker na problem pogosto gledamo iz enega in istega zornega kota, t.j. lastnega, nismo niti sposobni pogledati na situacijo iz druge perspektive. Velikokrat ne iščemo vzrokov in rešitev v širši sliki, ampak se osredotočamo izključno na ozko opredeljeno in izolirano problematiko. Kot pravijo, zaradi dreves ne vidimo gozda. Ko prebiramo literaturo, se osredotočamo na tisto, kar že potrjuje naše teze in prepričanja. Za drugačne interpretacije smo večkrat gluhi, kar je zgolj en vidik kognitivne pristranskosti. Tudi naši dobronamerni prijatelji nam veliko več kot moralne in čustvene podpore, ter nasvetov, ne morejo nuditi. Deloma zato, ker z nami ne želijo biti popolnoma iskreni, saj nas ne želijo še dodatno prizadeti. Večkrat kot ne, prijatelji stopijo na našo stran, se strinjajo z nami, vsi skupaj soglasno jadikujemo, kako grozni so vsi tisti, ki nam povzročajo težave. Vendar na koncu vsi skupaj tulimo v isti rog, ki pa ne prinese vedno ne rešitve ne čustvene odrešitve.
Kdaj torej po pomoč k psihoterapevtu?
Če govorimo o zavestni odločitvi, da bomo spremenili svoje življenje in odpravili pretekle moteče vzorce, je najbolje, da čim prej. Proces bo stekel veliko hitreje, pa tudi marsikateri slepi ulici se bomo izognili, čeprav tudi slepe ulice včasih prinesejo terapevtski spoznavni trenutek “aha”, ko nekaj dojamemo, in pa vpogled v problem, ki ga niti nismo primarno reševali. Poleg tega nam psihoterapevt lahko pomaga videti širšo sliko in ponudi tudi psihoedukacijo – poda nam eno ali več od mogočih interpretacij, zakaj se nam določene stvari dogajajo in kako se povezujejo še z drugimi zadevami, na katere sploh ne bi nikoli pomislili. Poleg tega nas bo psihoterapevt konfrontiral, ko bomo vztrajali pri trdno zasidranih prepričanjih, ki nam grenijo življenje, pa se tega niti ne zavedamo.
Kot pri marsičem drugem v življenju se seveda tudi tu pojavi vprašanje, zakaj bi zapravljali denar za psihoterapijo, če lahko ta denar bolje porabimo? Kakršnakoli naložba vase ni nikoli izgubljen denar in psihoterapija nedvomno je naložba vase. Tako kot si privoščimo marsikaj za dušo, bi si morali tudi psihoterapijo. Velikokrat klienti vprašajo, koliko ur je potrebnih za spremembo. Odvisno od posameznika in problemov, s katerimi se srečuje, pa tudi od motivacije za delo. Nekje med 15 in 30 urami bi se že morale kazati konkretne spremembe. Če primerjamo ta strošek s stroški, ki nastajajo, ko se več let ali desetletji borimo s težavami na nezdrav in neučinkovit način, ko zapravljamo za raznorazne proizvode in storitve, ki naj bi nas tolažili in ponudijo zgolj hipen učinek, potem je psihoterapija stroškovno nedvomno bolj učinkovita. Še bolje pa je, če psihoterapija postane del naše osnovne psihohigiene. To ne pomeni, da moramo vsak teden do konca življenja hoditi na terapijo, vendar nikomur od nas ne bi škodilo, če bi se šli vsake toliko pogovoriti o svojih težavah. Pa naj bo to v obliki redne terapije, skupinske terapije, intenzivne vikend ali nekaj tedenske terapije, ali pa samo občasno, kot gremo na primer k frizerju ali kamorkoli, kamor zahajamo po potrebi oziroma navdihu.
