Ali je res vedno koristno spuščati ego?

Ljudje mi včasih rečejo, ampak a res misliš, da je v vseh situacijah dobro spustiti ego, ali ni včasih boljše, da udariš po mizi, si trmast in dosežeš svoje? Kako me bo kdo spoštoval, če se bom vedno umikal in se prijazno nasmejal? Ali s tem ne dajem potuhe drugim, da potem vedno dosežejo svoje, medtem, ko jaz izpadem butlček, ki ga drugi nadvladajo? Ali je to res vedno koristno?

Moj odgovor je: Vedno! Kako bi lahko bilo to, da smo v stanju notranjega miru, nekoristno za nas?

Vsekakor je koristno, če ga ne zamenjujemo s čim drugim. Spuščanje ega nikakor ni pasivnost in podrejanje, niti ni strinjanje in prilagajanje, ni umikanje, ni prijaznost in ni vljudnost. Spuščanje ega ne pomeni, da se strinjamo z vsem, kar počnejo drugi ljudje, da jim kimamo, se prijazno nasmihamo in se ne izrazimo, medtem ko v sebi še vedno čutimo napetost.

Ne pomeni, da ne moremo slediti svojim ciljem in biti uspešni. Da v imenu spuščanja ega prenašamo obnašanje, ki nam ni všeč in v pogajanju za nekaj kar nam je ljubo, preprosto odnehamo. Da smo brez karakterja in brez jasnih mej.

Spuščanje ega pomeni, da karkoli naredimo, to naredimo z mirom v duši. In da bi čutili mir v duši, se je včasih potrebno odpovedati zahtevam svojega ega. Se pravi moramo v zameno za notranji mir spustiti kakšno svoje omejeno prepričanje, subjektivno resnico ali vrednoto. Ko spuščamo ego na prvem mestu ni to ali bo naš ego potešen, ampak to, da se počutimo dobro.

Ne glede na to, za kakšno dejanje se bomo odločili, je ključnega pomena, da smo s tem pomirjeni. V nekaterih situacijah se je bolj modro umakniti, v nekaterih pa moramo vztrajati in biti jasni v svojih zahtevah, ampak ko to počnemo, zraven nismo napeti, čustveni in ne izsiljujemo. Spustimo notranji krč in nismo navezani na izid situacije, ki si ga predstavljamo.

Naprimer: Če se odločimo, da bomo šli v tožbo, ker nas je nekdo oškodoval, potem to naredimo v popolnem miru, brez čustev in pričakovanj.

Če pa se odločimo, da ne bomo šli v tožbo, potem se prav tako ne oziramo nazaj, spustimo tisto, kar nam je bilo odvzeto in smo s tem popolnoma pomirjeni.

Ljudje pa se odločijo za tožbo, brez da bi spustili ego in potem pustijo živce na sodišču. Tisti, ki pa se odločijo, da v tožbo ne gredo, pa svojega ega prav tako ne spustijo, če si potem celo življenje očitajo in žalujejo za izgubljenim imetjem.

Indikator tega, da še nismo spustili ega (četudi smo naredili nekaj temu podobnega) je to, da v sebi še vedno čutimo bolečino, napetost, pritiske, tesnobo, smo na trnih, smo razdražljivi, pretirano čustveni in razmišljujoči.

Seveda se moramo sprva vprašati ali nam je notranji mir sploh pomemben? Nekaterim ljudem ni. Ni jim pomembno kako se počutijo v sebi, bolj pomembno jim je to, da dosežejo svoje, da se kažejo navzven, da ohranijo svoj ponos, da imajo veljavo in moč. Vse to za ceno notranjega miru!

Ceno, ki jo na koncu plača naša duša in naše telo. Večkrat, ko naš ego kupi naš notranji mir, bolj naša duša postaja težka. V večji stiski je, manj radosti se pretaka čez njo. Bolj, ko je naše telo pod pritiskom, bolj ko je zateglo, bolj ko dolgotrajna čustvena stanja uničujejo naše organe, bolj smo nagnjeni k tem, da zbolimo.

Ljudje se sploh ne zavedamo, da je ego tihi ubijalec naše duše in naših teles, ki stoji za vsemi tegobami tega sveta in nikoli ni obtožen. Kolikokrat slišim zgodbe o ljudeh, ki se jim pojavijo različne psihične in fizične bolezni, ampak mislijo, da so prišle same od sebe. Tekom življenja pozabimo, da je naš način čustvovanja, doživljanja in razmišljanja, tisti, ki nam kroji usodo. Na to pomislimo, ko je že prepozno.

Je na koncu življenja zares pomembno kolikokrat smo imeli prav, kolikokrat smo zmagali v konfliktih, koliko smo se presekirali, koliko smo bili zaskrbljeni in zategnjeni, če smo s tem uničili svoje telo in zaprli svoje srce?

Tisti, ki spušča ego, ljudem ne bo pustil, da hodijo po njemu, ampak bo namesto konflikta ubiral modrejše načine za doseganje ciljev. Tisti, ki bo spuščal ego, ne bo manj uspešen, ampak bo bolj uspešen, ker se zraven ne bo izčrpal. Ljudje tistega, ki bo spuščal ego ne bodo manj spoštovali, ampak ga bodo spoštovali bolj, ker bo v vseh situacijah ostal miren in bo nedotakljiv za vse vrste zunanjih napadov.

Ljudje, ki bodo spuščali svoj ego bodo izpeljali vse potrebne akcije v svojem življenju, brez tega, da bi zraven omagali, se sekirali in zboleli. Torej spuščanje ega je koristno v vseh situacijah, saj nam prinese zdravje, srečo, uspeh in spoštovanje, ki nam ga ne more nihče odvzeti.

LAO ZI

Kdorkoli se obrne k Tau pri vodenju ljudi,
ne poizkuša izsiliti sporov
ali premagati sovražnika z uporabo sile.
Kajti za vsako silo obstaja nasprotna sila.
Nasilje, četudi dobro namensko,
vedno rodi novo nasilje.

Mojster opravi svoje delo,
nato se ustavi.
Razume, da je vesolje
vedno izven nadzora,
in bi z gospodovanjem
nad dogodki šel proti Tau.
Ker verjame vase,
ne poizkuša prepričevati drugih.
Ker je zadovoljen s samim seboj,
ne rabi odobravanja drugih.
Ker sprejme sebe,
svet sprejme njega.