Polno življenje je mogoče, ko smo v stiku s sabo in okoljem, ko smo taki, kot smo in okoliščine sprejemamo take, kot so, kajti šele takrat, ko stvari sprejmemo, jih lahko na področju, ki je v okviru naših moči, spremenimo.
Kadar zaznamo razlike med stanjem in željami oz. potrebami na nam pomembnem področju, praviloma občutimo čustva. Osnovni namen čustev je, da v njih prepoznamo naše misli o sebi, drugih ljudeh in svetu ter se v skladu s sabo odzovemo na situacijo. V odvisnosti od občutka naše moči za spremembo in zaupanja vase, lahko situacijo spremenimo, če pa tega ni, pa jo lahko zgolj sprejmemo.
Sprejemanje pogosto prinaša težave.
Kadar se čutimo zavrnjene in je ranjen naš ponos ali smo drugače prizadeti. Takrat drugim ljudem pogosto za njihova »nepravična dejanja in nedejanja« zamerimo. Občutek nemoči in potreba po samopomoči marsikoga vodi v mentalni odziv, ignoriranje in zanikanje čustev, kar pa ni sprejemanje, kot tudi izkrivljanje realnosti z mentalnimi iluzijami ni resnično spreminjanje situacij.
Ignoriranje in potlačitev čustev pogosto vodi do naraščanja »problemov«, ki jih kasneje težje rešimo, predvsem z obvladovanjem sebe v situaciji. Zaradi nezavestnosti v afektih iz nas nekontrolirano privrejo besede, ki jih sicer ne bi izrekli. Z njimi prizadenemo druge osebe, kar zaostri odnose in zmanjša možnosti za rešitev situacij.
V zadnjem času se posamezniki pogosto zatekajo k odmiku od realnega življenja z vizualizacijo povezano s tehnikami sproščanja, s tem da se od resničnosti svojega življenja odmaknejo. Njihova imaginarna resničnost pogosto nima stika z realnostjo, ker živijo življenje svojih mentalnih prestav o svojem življenju (iluzija), medtem ko bremeni in izzivov svojega fizičnega (realnega) življenja niso spustili, temveč zgolj potlačili ali zakrili. To ima na življenje podoben učinek kot droga. Ko ta popusti, oseba pogosto potone še nekoliko bolj proti dnu.
Ne glede na stanje v katerem se nahajamo, je zato pomembno, da smo iskreni do sebe, prepoznavamo svoja čustva in si sledimo v spremembah, ki so v naši moči, ostalo lahko zgolj sprejmemo.
Sprejemanje se pogosto začne pri sprejemanju nas samih, saj vse, kar nas v situacijah zmoti kot nesprejemljivo, moteče ipd., je dragocena informacija o nas samih.
Samospoznanje skozi te informacije in soočanje z resnico je pot k notranjemu miru in spremembam, ki si jih želimo.
Naš um (ego) je tisti, ki ne sprejema, seje semena zamer, jeze, zavisti in strahu v nas same.
Naše notranje bitje (duša) nas vedno vodi k resnici, je sočutno in ljubeče tako do nas samih, kot tudi do vseh vključenih v situacijo. Vodi nas po poti ravnotežja do notranjega miru, sprave nas samih s samim seboj.
Ko se spoznamo in sprejmemo, take kot smo, se pogosto šele lahko spreminjamo in pri tem je optimalno, da sedimo podobi nas samih, kakršni želimo postati, kot poosebitev vrednot Življenja. Rešitve drugih so njihove, potrebno je, da poiščemo svoje, kajti le te izhajajo iz nas samih in nas opolnomočijo, tako v zaupanju vase kot tudi v sledenju sebi ter so vir našega zadovoljstva in sreče v življenju. Včasih to zmoremo sami, pogosto nam pri tem pomagajo drugi ljudje, včasih na prijeten, drugič na manj prijeten način.
Po besedah Bude, učitelj pride, ko je učenec pripravljen, vendar lekcijo opravimo, ko si dovolimo učenja in spoznanja lekcij Življenja.
