Jasnost v odnosih – čas premika, čas resnice. V življenju pride trenutek, ko se nekaj premakne. Ko ni več poti nazaj, ko ni več izgovorov, ko ne moremo več zamižati pred tistim, kar že dolgo slutimo. To je trenutek, ko se svet zdi enak, a hkrati popolnoma drugačen – kot da se je nekaj v nas obrnilo, kot da se je razjasnilo, kaj mora ostati in kaj je čas izpustiti. Odnosi so kot reka. Lahko tečejo mirno, nežno ovijajo bregove, mehko polzijo skozi pokrajino, ki jo ljubijo. A včasih se reka razlije, postane divja, ustvari pritisk, ki ga ne moremo več ignorirati. Lahko se trudimo zadržati tok, a voda vedno najde svojo pot. In v odnosih je enako – tam, kjer je resnica, bo našla svojo pot. Tam, kjer je ljubezen, bo rasla. Tam, kjer ni več pretoka, bo prišel čas odločitve.
Zdaj je čas, ko ni več prostora za ugibanja, za čakanje, da se stvari same postavijo na svoje mesto. To je trenutek premika. Trenutek, ko se energije v odnosih spreminjajo in postavljajo ogledala, v katerih se ne moremo več skriti.
Kje stojite vi?
Ste tam, kjer vas odnosi krepijo, ali tam, kjer vas odnosi utrujajo? Se v bližini nekoga počutite varni, sprejeti, slišani? Ali je v vas nenehen boj, strah pred izgubo, občutek, da morate vedno znova dokazovati svojo vrednost?
Ljubezen nikoli ne zahteva boja. Ljubezen ne postavlja pogojev, ne meri, ne primerja, ne preverja, kdo je dal več in kdo manj. Ljubezen je ali je ni. In če je resnična, prinaša mir, ne kaosa.
To je čas, ko se resnica razkriva. Ko odnos pokaže svojo moč ali svojo krhkost. In v tem ni nič slabega – včasih moramo nekaj videti jasno, da se končno premaknemo.
Morda je čas, da se vprašate: Ali se moj odnos premika v smer, ki me hrani? Ali vztrajam tam, kjer že dolgo ni več življenja?
Ni vse, kar smo ljubili, namenjeno, da ostane. Nekateri odnosi nas naučijo, kako globoko lahko čutimo. Drugi nas naučijo, kako močni smo, ko odidemo. Nekateri odnosi so veter, ki nas usmeri v pravo smer, drugi so sidra, ki nas držijo v preteklosti.
Ni se treba boriti. Ni se treba oklepati nečesa, kar je že davno izgubilo svojo iskro. Tam, kjer je prava bližina, se ljudje srečajo, tudi če so bili razdalje. Tam, kjer ljubezen še diha, bosta našla način, da se dotakneta srca.
A če čutite, da že dolgo stojite v praznini, če se vedno znova vračate na isto točko, kjer ni napredka, kjer ni več svetlobe, je morda čas, da stopite naprej.
Ljubezen ni statična. Ljubezen se premika, ljubezen raste. Če nekdo ni pripravljen rasti z vami, če ni pripravljen vstopiti v iskrenost, potem je morda njegov del poti z vami že končan.
Ni slabo, če se nekaj zaključi. Slabo je, če vztrajate v nečem, kar vam ne dovoli rasti.
Naj bo ta čas povabilo, da jasno pogledate v svoje odnose.
Kje ste?
Kaj čutite?
Ali si upate priznati resnico, tudi če boli?
Naj bo ta konec tedna čas, ko stopite v svojo moč. Naj bo trenutek, ko si dovolite videti jasno. In naj bo pogum tisti, ki vas vodi – k sebi, k resnici, k ljubezni, ki je vredna, da ostane.
Ne bojte se premika. Vse, kar je resnično, vas bo našlo – morda na drug način, morda v drugem času, morda v drugi obliki.
A ničesar, kar vam ni namenjeno, ne morete zadržati.
In vse, kar je res vaše, ne morete izgubiti.
Zaupajte. Ljubite. In se premaknite.
