Morda je največje vprašanje tega časa zelo preprosto: Ali je življenje, ki ga živite, še vedno vaše? Ali so odnosi, v katerih ostajate, še vedno povezani z vašim Srcem? Ali hodite naprej zato, ker vas Pot kliče, ali zato, ker se bojite ustaviti? In če bi danes odložili vse vloge, vse obveznosti, vse predstave o tem, kdo morate biti, kaj bi ostalo? Kdo bi bili? Česa si ne bi več mogli lagati? Koga ne bi več čakali? Kam bi končno odšli?
Ne bojte se odgovorov. Morda ne bodo nežni, vendar bodo resnični. In resnica je vedno začetek poti domov. Ko se bo prah polegel, boste morda ugotovili, da se ni podrl vaš svet. Podrla se je samo predstava, ki je bila premajhna za človeka, ki postajate. In svetloba, ki zdaj prihaja skozi razpoke, vam ne bo vzela ničesar, kar je zares vaše.
Pokazala vam bo samo, kaj nikoli ni bilo. Zato stopite iz stare hiše. Tudi če še ne veste, kam boste šli. Tudi če vas je strah praznega prostora. Tudi če zunaj še ni novega Doma. Včasih se morate najprej posloviti od tistega, kar vas je zapiralo, da bi lahko sploh zagledali obzorje. In ko boste prvič globoko vdihnili brez občutka, da morate biti manjši, boste razumeli. Niste izgubili varnosti. Izgubili ste zidove. Niste izgubili Ljubezni. Izgubili ste predstavo o njej.
Niste izgubili sebe. Pravkar ste se začeli vračati. Ne v preteklost. Ne k starim vratom. K sebi. In od tam naprej bo vsak korak drugačen. Ne popoln. Ne brez strahu. Toda vaš… Kajti ko prenehate živeti laž, s tem osvobodite tudi druge, da se srečajo s svojo Resnico. Ne morete več nositi njihovih lekcij. Ne morete se učiti namesto njih. Ne morete s svojo Ljubeznijo preprečiti, da bi jih nekoč dosegli odmevi njihovih izbir. Vsak človek bo moral srečati svojo bilanco, svojim novim začetkom. Vsaka duša bo morala pogledati, kaj je gradila, kaj je rušila, kaj je dala in kaj je jemala. Ne kot kazen. Kot ogledalo. In v tem ogledalu ne bo pomembno, kaj smo govorili. Pomembno bo, kako smo živeli, da bomo lahko zaŽiveli to kar smo v svoji Biti.
In prav tam, kjer se nekaj dokončno zapre, se začne rojevati prostor za novo. Sprva tih, prazen, skoraj neudoben, kot jutro tik pred prvim svitom. Ne silite ga, naj takoj dobi ime, obliko ali smer. Novi začetki ne pridejo vedno z velikimi znamenji. Včasih pridejo kot prvi miren vdih po dolgem času, kot odločitev, da se ne boste več vračali tja, kjer ste morali izgubljati sebe. Zaupajte temu praznemu prostoru. V njem že kali seme vaše naslednje Poti. Ne stare, nekoliko popravljene. Nove. Bolj resnične. Bolj vaše.
