V teh dneh se zdi, kot da nas življenje zavija v tančico megle.
Ne v tisto gosto, nepregledno meglo, ki vzbuja strah, temveč v prosojno tančico, ki dopušča slutnje. Kot bi se svet pripravljal na razkritje – a še ne želi, da bi vse videli naenkrat. V tej svetlobi, ki komaj proseva skozi nevidni pajčolan, smo povabljeni v vmesni prostor. Prostor med iluzijo in resnico. Prostor med tem, kar smo mislili, da je, in tem, kar v resnici je. V tej megli srečujemo sami sebe. Tisto različico, ki je v preteklosti nekaj zadržala, zamolčala, zakrila, morda celo sebi lagala. In to ne iz zlobe. Iz strahu. Iz potrebe po pripadnosti. Iz želje, da ne bi izgubili ljubezni. Toda megla zdaj razpada. Situacije se razpletajo. Ljudje pokažejo pravi obraz.
Odnosi, ki so živeli na polresnicah, se zdaj začnejo razkrivati.
Ne zato, da bi kaznovali, ampak da bi nas pripeljali nazaj k sebi. Kajti resnica ima moč, da nas ozdravi – če ji dovolimo. Pred nami je pomembna točka. Ne zaradi odločitev, ki jih sprejemamo, ampak zaradi poguma, da pogledamo. Brez bega. Brez potrebe po takojšnjih rešitvah. Samo pogledamo. In priznamo:
Kje smo molčali, ko je duša kričala?
Kje smo nosili masko, da bi nekdo ostal?
Kje smo zatajili svoje srce, ker smo verjeli, da je to edini način?
Ta vikend ni čas odločitev – je čas pogleda v ogledalo. Ne v tisto, ki išče napake, ampak v tisto, ki vidi srž. Tam ni prostora za krivdo. Le za jasnost. Odnosi zdaj postajajo to ogledalo. Vsak pogled, vsak dialog, vsaka misel v odnosu bo nosila kodo razkritja. Ne tisto dramatično, ampak tisto, ki boli tiho. A prav ta tišina bo zdravilo. Senca, ki je bila skrita, bo postavljena na oder. Ne zato, da bi nas sram bilo. Zato, da bi se ozdravili. Kajti ne moremo več graditi na tem, kar ni res. Vse, kar bo v teh dneh razpadalo, ni več naše. Vse, kar bo ostalo – je resnično.
Morda boste ugotovili, da odnos, v katerega ste vlagali, ni več vaš dom.
Morda boste zaznali, da ste se v lastnih besedah izgubili.
Morda boste začutili, da ste se prodali za košček pozornosti.
In vse to… bo zdaj prišlo nazaj. Ne kot kazen. Kot ogledalo. Da se zbudite. Kajti življenje noče več, da spite. Noče več, da se skrivate za vlogami. Noče več, da čakate na dovoljenje, da ste to, kar ste.
